Tiskane izdaje
Anže iz Tomačevega
Anže Benček živi na Tomačevem na obrobju Ljubljane, tik ob stožiškem nogometnem stadionu, kjer si želi nekoč nastopiti v dresu z državnim grbom. Je eden od kakih dvesto fantov v Interblockovi mladinski šoli in pravijo, da je v starostni kategoriji do 11 let med bolj obetavnimi, 20 vrstnikov ga je tudi izbralo za kapetana. Kljub šibkemu stasu, zaradi katerega malce spominja na vzornika Messija, fant živi in diha za nogomet. Šola mu ni ravno najljubša, a tudi štirice in petice padajo; da le ne bi slabe ocene ogrozile njegove nogometne ljubezni.
Oče Edo in mama Blanka imata relativno nizke prihodke, pa kljub temu še zmoreta podpreti tudi hčerkino udejstvovanje v karateju. Za Anžeta plačujeta mesečno 55 evrov vadnine (ta vključuje štiri treninge na teden in tekmo). A to še zdaleč ni vse. »Pred dvema letoma, ko je začel, smo prek kluba kupili komplet opreme z bundo, dvema trenirkama, nahrbtnikom in drugim, kar je stalo dobrih 200 evrov. Potem še veliko torbo za 50 evrov. Potrebuje nogometne čevlje, za vsako sezono po dva para, vsak stane po 60 evrov, in kmalu jih bodisi obrabi bodisi preraste. Ko bo potreboval usnjene, bodo še dražji. Žoge dobijo v klubu, zato pa smo morali pred sezono kupiti ščitnike (15 evrov) in nogavice za ščitnike, tri pare po 10 evrov,« sta naštevala starša Blanka in Edo Benček. Nista se ustavila pri tem: »V sezoni klub organizira sedem do osem turnirjev, za vsakega je treba plačati sedem ali osem evrov. Enkrat na leto imajo priprave, sicer so neobvezne, a Anžetu bi strlo srce, če ne bi šel. Nazadnje so bili štiri dni v Vrsarju, za kar smo plačali 130 evrov.«
Za smučanje več pod palcem
Tudi čas je denar in pri usklajevanju urnikov nastopijo logistične težave, saj otroci vadijo na različnih igriščih ob različnih terminih. Skoraj vsi prevozi so v lastni režiji. Samo če ekipa na tekmi gostuje daleč, denimo v Trbovljah, klub organizira brezplačni avtobusni prevoz in malico. Na vse treninge in tekme v bližini Ljubljane, tudi tiste v Ivančni Gorici ali Kamniku, pa Anžeta vozita starša. »Upam si trditi, da na mesec za to porabimo vsaj en rezervoar bencina,« pove Edo Benček in poudari, da gre klub fantom v marsičem na roko. Zdaj so organizirali prodajo rabljene opreme, za socialno šibkejše družine omogočajo subvencioniranje vadnine. Pavšalni izračun torej pove, da družina Benček za Anžetovo kariero, ki se je pravzaprav šele dobro začela in ne jamči ničesar, na leto s prevozi vred nameni približno 1500 evrov.
Že v nogometu ni preprosto financirati otroka, kaj šele v alpskem smučanju, nekdaj »nacionalnem športu«, danes pa vse bolj »športu elit«. Klubi niso dovolj močni, da bi se v njih lahko brezskrbno kalili talenti, mnogi so na robu propada. Pogoj za ukvarjanje s tem športom je dober, če ne celo nadpovprečen socialni status družine, na katero padejo praktično vsi, in to visoki stroški.
Tega se dobro zaveda Tadej Kalan, oče 17-letnega Petra, ki smuča od svojega četrtega leta. Zdaj je iz pionirjev že prestopil med mladince, je v letih, pri katerih je osip mladih največji. »Ta prehod ni enostaven, FIS je povsem drug svet, kot so bila otroška tekmovanja. Seveda so s tem spet povezani tudi višji stroški, poleg tega pa se moraš v teh letih odločiti: šola ali smučanje. Pa tudi starši morajo oceniti, ali so finančno še sposobni vztrajati,« je povedal sogovornik, ki je zadnja leta sodeloval s SK Medvode, danes pa s SK Postojna. V klubih je tako: starši so močno vpeti v vodenje in so hkrati glavni finančni podporniki. Težko je dobiti pokrovitelje, kakšen del že prispevajo občine, sicer pa bi si več pomoči želeli od Smučarske zveze Slovenije, ki po Kalanovem mnenju veliko premalo pozornosti in sredstev nameni razvoju mladih upov.
Kaj vse čaka starša
Poglejmo torej, kaj vse čaka starša mladega smučarja (stroški se od kluba do kluba lahko močno razlikujejo): vadnina Kalanove na mesec stane približno 300 evrov, torej 3600 evrov na leto. S tem so večinoma pokriti le tako imenovani režijski stroški: vozila, tehnična oprema za treninge, trenerjev honorar itd. Drugi velik strošek je oprema, zlasti v otroških kategorijah, ko tekmovalci še nimajo pogodb z opremljevalci (pozneje lahko ob dobrih rezultatih dobijo določene popuste). Torej: smuči, vezi, palice, čevlji, čelada, očala, ščitniki, obleka, dresi, perilo ... Si predstavljate, da vse to naenkrat kupite v trgovini? Kalanovi za vse to odštejejo 3500 evrov. Potem so tu še sezonske karte za žičnice (približno tisoč evrov) in pa seveda prevozi na smučišča. Na tem mestu gre znova opozoriti na problematiko domačih poligonov. Za zdaj možnost cenejšega treniranja ponuja le Kranjska Gora, a to ni dovolj. Smučanje na tujih ledenikih (okrog 70 dni, odvisno od kluba) tako prinese še stroške bivanja in hrane za še kakšnih dodatnih 3000 evrov. Kot je opozoril Kalan, je pri tem še ogromno stroškov časa in volje staršev, ki se jih ne da ovrednotiti.
Kakšen privilegij je imeti smučišče povsem blizu doma, se še zlasti zavedajo v Črni na Koroškem. Ni naključje, da je vasica dala že toliko uspešnih smučarjev, razmere so tam praktično idealne, če jim je le zima naklonjena. Kot je povedal Blaž Jelen, upravljavec njihovega smučišča in prvi trener šampionke Tine Maze, so stroški za treninge otrok v njihovem klubu neprimerljivo nižji v primerjavi z drugimi klubi, ki te možnosti nimajo. »To je res zlata vredno. Le kakšnih 15 do 20 dni preživimo na ledenikih, sicer pa v jesenskih mesecih lahko treniramo na bližnji Peci, saj je na nadmorski višini 1700 metrov že hitro sneg. Otroci tako praktično ne manjkajo v šoli, v Črni lahko imajo tudi večerne treninge.«
Kriza tudi v Črni na Koroškem
A to še ni edini razlog, da je Črna v primerjavi s kakšnim drugim slovenskim klubom veliko prijaznejša za vzgojo mladih smučarjev. Starši cicibana, denimo, plačajo le 300 evrov letno (za pionirja 500 in mladinca 700), močan pokrovitelj jim krije vse potne stroške, primakne polovico pri sezonskih kartah in krije celo štartnine. Smučarjem so nudili zelo podobne ugodnosti tudi pred desetimi leti, ko pa jim ni bilo treba plačevati niti vadnine. Kot je ocenil Jelen, je bila tedaj veliko cenejša tudi oprema (za cicibana približno 1000 evrov), stroški spanja pa približno 25 evrov na noč (danes okoli 40 evrov), za sezonske karte so (ob pomoči kluba) skupaj odšteli 180 evrov, tudi štartnine so bile za polovico manjše.
Kriza je vseeno razredčila tudi njihove vrste (danes imajo pet cicibanov in dva pionirja), plače staršev so nizke in vse manj se jih odloča za šport, ki je duša Črne. Je pa res, da zato še toliko več smučanju prinašajo dobra volja, prostovoljstvo in pomoč navdušencev. »Starši pomagajo na tekmah, tudi trenerji ne delamo za velike denarce. Nihče od nas ni profesionalec, vsi hodimo v službe, zraven pa še treniramo,« je še povedal Jelen. »Res je tudi, da smo imeli malo tekmovalcev, a na srečo so bili tisti toliko boljši.«
