Zaradi stranskih vlog ni šampionske miselnosti

Borut Božič meni, da Slovenija na SP ni imela ustreznega kolesarja za razplet v režiji Belgijcev in Gilberta ter Špancev.

Objavljeno
25. september 2012 15.17
lvu/KOLESARJI
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
Valkenburg – Slovenski kolesarski profesionalci so v Valkenburgu doživeli enega najtežjih porazov, odkar nastopajo z veččlansko selekcijo v elitni konkurenci. Dvainosemdeseto mesto Boruta Božiča pa ima svoje ozadje, tako kot tudi lansko sedmo v Københavnu. Dirke za mavrično majico so po vseh kolesarskih prvinah specifične in zelo raznovrstne.

Lani je, denimo, zmagal izraziti šprinter Mark Cavendish, predlani v Avstraliji specialist za dirkanje na moč Thor Hushovd, letos mojster ardenskih preizkušenj Philippe Gilbert. Prihodnje leto v Toskani naj bi bili v ospredju hribolazci, specialisti za tritedenske dirke, kakršen je med našimi Jani Brajkovič ... Izrazita presenečenja, po katerih so naslove svetovnega prvaka osvojili kolesarji, ki niso specializirani za določeno konfiguracijo terena, bi lahko prešteli na prste ene roke. V Valkenburgu Slovenija ni imela kolesarja za razplet v režiji Belgijcev in Gilberta ter Špancev.

Novopečeni kapetan slovenske ekipe Božič je – tako kot selektor Marin Hvastija – upal, da se bo razpletlo po slovenskih željah. A se ni. Slovenci so v zaključku ostali v ozadju. Padec je vse razen Božiča pahnil povsem v ozadje, kaj drugače pa na koncu bržčas ne bi bilo, ker jih pri navijanju ritma najboljših pač ni bilo v ospredju. »Na Nizozemskem nas je ubil visok ritem, ki so ga od prvega kilometra narekovali Italijani. Vse do 60 kilometrov pred ciljem sem se počutil zelo dobro. Štiri kroge pred zaključkom, ko so najboljše reprezentance pohodile pedala, pa mi je bilo jasno, da svoje velike želje, da končam v šprintu najboljše skupine, ne bom izpolnil. Imel sem prazne noge, lotevali pa so se me tudi krči. Razočaranje je bilo veliko, a vendarle ne takšno kot na olimpijskih igrah, kjer pa sem zamudil veliko priložnost,« je dirko za mavrično majico ocenil Božič. Kapetan je za zelo dober nastop pohvalil novinca Luko Mezgeca in Marka Kumpa, ki sta svoji nalogi opravila z odliko. Drugi so bili slabi.

Na vprašanje, kako si razlaga velika nihanja na svetovnih prvenstvih, je odgovoril, da je reprezentančna selekcija zaradi svoje siceršnje kolesarske majhnosti obsojena na prilagajanje. Brez ekipe v elitni konkurenci je težko graditi šampionsko miselnost, sicer tako značilno za velike športne nacije. »Sedem profesionalcev na svetovnem prvenstvu je vsekakor velik dosežek, ki se ga mnogi ne zavedajo. Žal pa to ni porok za uspešen nastop. Želje so eno, realnost pa drugo. Vsi v reprezentanci upamo na idealen scenarij, na katerega pa nimamo najmanjšega vpliva. Nimamo tako izrazitih kapetanov oziroma vodij, kot so jih imeli letos denimo Belgijci, Španci, Italijani in Francozi, ki so krojili dirko za svoje kapetane. Prisiljeni smo na taktiko čakanja na ugoden razplet in taktiko čuvanja moči za zaključek. V Londonu sem imel en sam veliki naboj za šprinterski razplet. Čuval sem ga za zaključni šprint. Nanj sem bil tako močno osredotočen, da nisem verjel, da se lahko zgodi to, kar se je. V Valkenburgu smo igrali na enako karto, a se nam ni izšlo. Naša edina možnost je, da moramo biti na vsaki dirki realni in narediti optimalno tisto, kar najbolje znamo in zmoremo. Rezultat pa je vselej odvisen od tekmecev. Lani smo bili zelo dobri, letos slabi. Takšna je pač kolesarska loterija,« je Idrijčan pojasnil rezultatsko valovanje.

Pri oceni valkenburškega nastopa je še posebej poudaril, da okoliščine v letošnji sezoni niso bile tako »optimistične«, kot so bile želje. »Z izjemo vrhunskih nastopov na Touru Brajkoviča, ki ne zmore hitrih sprememb ritma, da bi lahko sledil Gilbertu in njemu podobnim, letos nihče med nami nima tako dobrih rezultatov pred prvenstvom kot denimo lani. Dve tretjini reprezentance pa sploh nima izkušenj na tako dolgih dirkah, kot je bila v Valkenburgu. Brez kilometrine pa se je težko kosati z Belgijci, Španci, Avstralci, Italijani, Francozi in Nizozemci, ki imajo v svojih vrstah zmagovalce ardenskih in pomladanskih klasik,« je Božič pojasnil, zakaj je bila letošnja ekipa v izrazito podrejenem položaju.

Iz majhnosti, ki se odraža na vseh ravneh, izhaja seveda tudi skromnost. Še najbolj je vidna na svetovnih prvenstvih. V sedanjih razmerah, ko so najboljši profesionalci v klubih ProToura z nekaj izjemami bolj ali manj v drugorazrednih vlogah, ne moremo govoriti o šampionski miselnosti, ker je pač že na štartu zatrta. »Na eni sami dirki, pa naj si bo še tako pomembna, gremo zelo težko iz svoje kože in spremenimo miselnost, ki nam jo vsiljujejo delodajalci. To je naša cokla. Mi smo v vsaki ekipi tujci, obsojeni na stranske vloge. Če hočemo, da se nam bodo drugi podrejali, moramo biti za razred boljši, tako kot denimo Slovak Peter Sagan. Upam, da jo bo novi rod, ki ga poosebljata letošnji evropski prvak med mlajšimi člani Jan Tratnik ter mladinski svetovni prvak in podprvak Matej Mohorič, zgradil svoje mesto v svetovni eliti na naših izkušnjah. Tako kot smo mi na izkušnjah prejšnjih rodov – Andreja Hauptmana, Gorazda Štanglja in Tadeja Valjavca,« Božič verjame, da ima slovensko kolesarstvo tako velik potencial, da bo z leti dobilo reprezentanco, ki bo na svetovnih prvenstvih enakovredna tudi Belgijcem, ki jim samozavest krepi vsaka od 26 mavričnih majic.