Zavec je bil tudi na ramenih Urške Žolnir

Ljubljana – Čeprav Dejana Zavca v prihodnjih dneh čaka nova operacija, je najboljši boksar, kar jih je doslej imela Slovenija, trdno odločen, da se še enkrat ovenča z naslovom svetovnega prvaka. V pogovoru za (Ne)Delo je 36-letni Ptujčan razkril svoje načrte, spregovoril o svoji poškodbi in nedavnih olimpijskih igrah v Londonu, na katerih ga je še posebej navdušila zlata judoistka Urška Žolnir.

Zaradi poškodbe levega komolca ste morali pred kratkim odpovedati dvoboj z Uzbekistancem Šerzodbekom Alimjanovom, s katerim bi se prihodnjo soboto udarili v Berlinu. Kakšno je zdaj vaše zdravstveno stanje?

V ponedeljek grem še enkrat na pregled k dr. Oskarju Zupancu, ki me bo po vsej verjetnosti že v torek ali sredo tudi operiral.

Kakšen poseg bo to?

Enak, kot sem ga imel že konec marca po zmagi nad Namibijcem Bethelom Ushono, po kateri mi je dr. Zupanc iz desnega komolca odstranil odkrušen del hrustanca in pobrusil sklep.

Koliko časa bo trajalo okrevanje?

Upam, da približno toliko kot nazadnje, ko sem začel s polno paro trenirati že po dveh mesecih.

Kdaj bi lahko naslednjič boksali?

Težko rečem, toda ob idealnem razpletu verjamem, da bi se lahko v ring znova povzpel konec novembra ali najpozneje sredi decembra.

S kom bi se tedaj pomerili?

O tem je še prezgodaj govoriti. A mi je menedžer Ulf Steinforth v telefonskem pogovoru vnovič zagotovil, da se pogaja z več vrhunskimi boksarji oziroma njihovimi zastopniki.

S katerimi?

Kot zmeraj je bil izjemno skrivnosten in imen ni hotel razkriti. Priznal mi je le, da ima zaradi mojih visokih položajev na lestvicah – na evropski (EBU) sem že dalj časa prvi izzivalec Italijana Leonarda Bunduja, pri svetovnem združenju WBO sem na tretjem, po različici IBF pa na petem mestu – v rokah zelo močne adute pri pogajanjih.

Kako dolgo nameravate sicer še vztrajati v ringu?

Ko sem začenjal poklicno pot, sem bil trdno odločen, da bom boksal največ do svojega 33. ali 34. leta. Tako sem razmišljal, ker sem bil prepričan, da se mi bo Johannesburg, kjer sem 11. decembra 2009 postal svetovni prvak, zgodil prej. Zdaj resda štejem 36 let, a bi bil neumen, če bi vrgel puško v koruzo. Še vedno se namreč počutim dovolj sposobnega za kosanje z največjimi asi, mojo samozavest krepi tudi podatek, da se je povprečna starost najboljših v zadnjem času opazno dvignila. A tako ni le v boksu, podobno je tudi v drugih športih. Zase verjamem, da imam pred seboj vsaj še leto kariere.

In koliko dvobojev načrtujete v tem času?

To je odvisno od številnih dejavnikov, v mislih pa imam še od tri do pet borb. Če me seveda – moram potrkati na les – prej ne bo ustavila kakšna hujša poškodba. Športno pot bi nemudoma končal tudi v primeru poraza, po katerem bi spoznal, da kljub osebnemu maksimumu proti nekomu nisem imel možnosti za zmago.

Kakšne cilje imate še za preostanek kariere?

Mnogi me le čudno pogledajo, ko povem, da si želim še enkrat postati svetovni prvak. Ni jih namreč malo, ki menijo, da zame ni več pravega zanimanja in da je moj čas že minil. A če bi bilo res tako, potem na lestvicah zanesljivo ne bi bil uvrščen tako visoko, kot sem. Še bolj kot po šampionskem pasu, ki sem ga navsezadnje že imel, pa hrepenim po obračunu s katerim od velikanov velterske kategorije – bodisi s Floydom Mayweatherjem bodisi z Mannyjem Pacquiaom. Seveda se ne bi branil niti dvoboja z Miguelom Cottom ali Timothyjem Bradleyjem, zdajšnjim svetovnim prvakom po različici WBO. Pa še kdo bi se našel.

Ali ste spremljali olimpijske igre v Londonu?

Seveda! Kot pravi domoljub sem še posebej navijal za slovenske športnike in se veselil njihovih uspehov. Najbolj so me navdušili dobitniki kolajn, med katerimi je name največji vtis – jasno – naredila zlata Urška Žolnir. Naslov olimpijske prvakinje si je zaslužila, za ta podvig je namreč trdo garala vse življenje, se ves čas sprehajala po robu nadčloveških naporov, kar pa – tako njen trener Marjan Fabjan – edino prinaša uspeh.

Najboljše slovenske judoist(k)e ste imeli priložnost tudi spoznati.

Malo pred olimpijskimi igrami smo se srečali na pripravah na Rogli, kjer me je Urška kljub mojim takratnim 75 kilogramom kot za šalo dvignila na ramena. Kakor jaz, denimo, svoji hčerkici Ivono in Tijo. Bil sem presenečen, s kakšno lahkoto ji je to uspelo, čeprav je precej suhljata. Vse se je zgodilo tako hitro, da sem se že spraševal, kako bom spet prišel dol. Kolegi so me zaradi tega tudi hecali, zdaj pa jim vračam, koliko od njih se lahko pohvali, da so bili na ramenih olimpijske prvakinje. Razen tistih, ki jih Žolnirjeva seveda premetava po blazinah, verjetno ne prav veliko.

Vas sicer tudi ni prav veliko ločilo od največje športne prireditve, kajne?

Drži, od olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000 sem bil na kvalifikacijskem turnirju v Liverpoolu oddaljen le eno zmago. Olimpijske sanje so mi tedaj preprečili tudi sodniki, ki so v dvoboju za zadnjo vstopnico za sydneyjski turnir zmago s 3:1 podarili Leonardu Bunduju, čeprav ni bil boljši od mene. Kdo ve, morda pa se Italijanu, zdajšnjemu evropskemu prvaku, v kratkem oddolžim v poklicnem ringu.

Ali ste si v zadnjih dneh privoščili kaj oddiha?

S hčerkama Ivono in Tijo ter ženo Natašo smo za tri dni skočili k njenim staršem na morje in se prepričali, da je še vedno slano.