Žbogar v hitchcockovskem razpletu ni imel dvomov

Najboljši slovenski jadralec Vasilij Žbogar se je po osmih kolajnah na OI in EP povzpel na zmagovalni oder tudi na SP.

Objavljeno
29. november 2015 22.52
Vito Divac
Vito Divac

Takapuna – Vasilij Žbogar je po 17 letih nastopanja na svetovnih prvenstvih le osvojil kolajno. V »hitchcockovskem razpletu« se je v finalni regati za kolajne zgodilo natančno to, kar je potreboval. Od Novozelandca Andrewa Murdocha je bil boljši za tri mesta, od Šveda Maxa Salminena pa za eno. Ker je bil v zadnji regati najboljši, je osvojil bron sicer z enakim seštevkom točk kot Murdoch.

Novozelandskemu asu se je oddolžil za poraz pred desetimi leti v razredu laser, ko je v Fortalezi v Braziliji v zadnji regati z njim izgubil dvoboj za bron. Žbogar je šel v finale s petega mesta, za Murdochom je zaostajal za šest, za Salminenom, pa le eno točko. »Bilo je res dramatično, saj smo se le v pol metra v cilju zvrstili štirje jadralci od 2. do 6. mesta. Vse drugo je bilo tako, kot je moralo biti: za menoj sta prijadrala v cilj Salminen na 6. in Murdoch na 9. mestu. Do zadnje stranice sem imel vse pod nadzorom. Na prvem mestu sem imel lepo prednost ... Po drugi boji že slabih 40 metrov. Potem je veter oslabel, tekmeca pa sta šla vsak na svojo stran. Nadzorovati ju nisem mogel več in sem le do konca napel moči. V sklepnem delu finala je žirija dovolila 'pumpanje', kar je šlo na roko tekmecem, a se je vse izteklo idealno,« je drugi Slovenec s kolajno na SP v razredu finn (prvo – bron – je osvojil Gašper Vinčec leta 2007 v Cascaisu na Portugalskem) opisal finalni regato, v kateri je bilo v zadnjih metrih tako kot v 16-metrskem prostoru v odločilni nogometni tekmi, ko se vsi, tudi nasprotni vratar, gnetejo pred vratarjem.

Česa takega na finalnih regatah na svetovnih prvenstvih še ni bilo, čeprav je bilo veliko dramatičnih dvobojev, trobojev in mnogobojev. Zmago Nizozemca Pieter-Jana Postme je v celoti zasenčil boj za bronasto kolajno. Že tretjič zapored zlati Britanec Giles Scott in srebrni Francoz Jonathan Lobert sta si namreč prvo in drugo mesto zagotovila že po kvalifikacijah. Čeprav so mu bile razmere pisane na kožo, je bilo 40-letnemu Izolanu jasno, da bo regata »dvobojevanj« med kandidati za kolajne zelo zahtevna. Hkrati pa ga je veselilo, da je napadal iz ozadja. Tekmeca sta morala namreč svoja položaja braniti. V boju za kolajno Izolan ni imel nobenih dvomov. Zaupal je v svoje znanje in moč.

Žbogar je, tako kot večino izmed devetih kolajn na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, kolajno osvojil s stalnim jadranjem. V Takapuni, jadralskem središču pri Aucklandu, je jadral večinoma brez večjih napak s »hladno glavo«. Imel je le en slab dan, ko je tudi strgal jadro. Zanimivo pa je, da je bil v posamičnih regatah najvišje šesti, v desetih od enajstih preizkušenj (najslabše, 36. mesto, se mu je brisalo) pa je bil povprečno deseti.

»Regate so bile tako naporne, da se mi je nekajkrat zameglilo pred očmi. V petek je bilo po treh preizkušnjah najtežje. A zaradi spremenljivih razmer ni bilo težko samo meni,« je opisal izjemne napore v najtežjem jadralskem razredu. Na Novi Zelandiji je v tednu dni izgubil kar sedem kilogramov, v najtežjem dnevu tri. Zanimiva je bila tudi poraba kalorij – v dnevu s tremi regatami jih je porabil od 7 do 10 tisoč, v vsem dnevu pa tudi krepko čez 12.000. To je toliko, kolikor kolesarji porabijo na dirkah svetovnega prvenstva ali pa na najtežjih gorskih etapah Toura, Gira in Vuelte.