Tiskane izdaje
Zdaj je 29-letni Ljubljančan že pri zmagi št. 10, jubilejno deseto pa je slavil na nedavnem borilno-rockovskem spektaklu v Stožicah, kjer je v obračunu supervelterske kategorije (do 69,85 kg) že v drugi rundi prisilil k vdaji Srba Martina Boškovića (2 zmagi, 1 neodločen izid, 9 porazov).
Tekmeca iz Pirota na jugovzhodu Srbije je spravil na kolena z najnevarnejšim udarcem – levim aperkatom v telo, ki je bil usoden že za več njegovih nasprotnikov. »O tem udarcu doslej nisem želel govoriti kot o svojem udarnem, je pa res, da ga pod vodstvom trenerja Slobodana Anđelića – ob levem direktu v telo – veliko vadim in pilim na treningu. Nekajkrat mi je že zelo dobro uspel, tudi tokrat proti Boškoviću,« je po novem uspehu razkril Baković, vesel, da se je njegov prvi profesionalni dvoboj v Ljubljani končal tako hitro.
»Dokler se bodo obračuni razpletali na takšen način – z mojo dvignjeno roko in brez poškodb –, se ne bom pritoževal, čeprav bi bilo morda za občinstvo bolje, če bi borba trajala dlje,« je dejal večkratni državni prvak in priznal, da je – ker je boksal tako rekoč pred domačim pragom in povrhu pred številnimi prijatelji, ki ga v tujini ne morejo spodbujati – čutil pritisk. A je ta, kot se je izkazalo, pozitivno deloval nanj.
Letos še en dvoboj ali celo dva
»Če sem iskren, sem se pripravljal za daljšo borbo. Potem ko sem si ogledal posnetke njegovih dvobojev, sem pričakoval, da bo Martin veliko bolj agresiven in da bo on zavzel sredino ringa. Toda očitno so moj slog boksa z razdalje in nekaj centimetrov prednosti v telesni višini naredili svoje,« je razložil »Bako«.
Po jubilejni zmagi si je vzel dan, dva zase, nakar se je vrnil na trening v prostore Boksarskega kluba Tivoli in spet zavihal rokave. »Računamo, da bom imel še letos eno borbo ali celo dve. V igri je še ena prireditev v Ljubljani, ki pa ni stoodstotna, zato o njej še ne bi preveč govoril,« je namignil Šiškar, ki namerava že prihodnje leto boksati za katerega od pasov.
»Najprej seveda za manjšega, denimo za naslov mednarodnega ali medcelinskega prvaka. Moji dolgoročnejši cilji sicer segajo do svetovnega vrha, a mi je popolnoma jasno, da mi nihče ne more zagotoviti, da bom do tja res prišel, saj mi že zmage nad Boškovićem nihče ni mogel jamčiti. Moja naloga je, da še naprej čim trše treniram in nato v ringu dam vse od sebe,« je poudaril Andrej in se zahvalil vsem svojim pokroviteljem za podporo.
»Brez njih bi bil mrzel, saj se ne bi mogel ukvarjati z boksom. Zato sem zares hvaležen ljudem, ki me podpirajo in na ta način dobesedno preživljajo. Brez njihove pomoči se ne bi mogel pripravljati na takšni ravni,« je še dejal Baković.
