Tiskane izdaje
V teh dneh bi težko našel odgovor, ali je prej skočil kot premislil, ko se je pred petimi leti lotil kajaka na mirnih vodah, športa, o katerem ni imel ne pojma ne strokovnega zaledja. Ko je še kot mulec obesil košarkarski dres na klin, so ga očarale brzice in oblikovale njegov športni duh. V spustu na divjih vodah je bil leta 2009 celo skupni zmagovalec svetovnega pokala, v olimpijskem slalomu je veslal v finalu in bil večletni reprezentant. A v njih ni mogel izživeti svoje sle po maratonskih preizkušnjah.
Prisega na vsestranskost
»Na začetku sem hotel zgodbo Iztoka Čopa in Luke Špika. Veslanje torej. V slalomu moraš vmes malo počakati, razmisliti, sem pa močan in vztrajen, na mirni vodi sem najbližje sebi. Po 2008, ko se nisem uvrstil v slalomsko olimpijsko ekipo, sem vedel, da je to trenutek, ko se ali premaknem drugam ali pa ne,« pravi 32-letnik, ki je z menjavo panoge toliko bolj tvegal, ker se ni imel na koga opreti. Pravi, da je samouk, čeprav smo imeli Slovenci že uspešnega olimpijca Jerneja Zupančiča Regenta in imamo pri ženskah še vedno v eliti odlično Primorko Špelo Ponomarenko Janić, ki se je letos vrnila po letu premora zaradi materinstva. Oba sta vodila osamljeni zgodbi, Jošt gre zdaj po njuni poti.
»Učim se sproti, ampak sem na dobri poti. Lani sem bil malo z Nemci, Argentinci, Srbi, da sem videl, kako delajo. Spomladi sem imel zaplete okoli zdravja, a je bila kri v redu, tako da upam, da se bo zdaj spet obrnilo navzgor. Čutim, da v tem športu lahko še veliko dosežem, je pa res, da je treba ogromno trenirati, ure in ure preživim na vodi. Imam skupino ljudi, s katerimi sodelujem, od zdravnikov, specialistov za prehrano, telesno vadbo, prav ničesar ne prepuščam naključju. Ja, pot sem kar profesionalno zastavil,« pravi Trzinčan, največja opora pa mu je vendarle njegova Špela. Ker je navdušena športnica, sta se hitro ujela, v tako majhni ekipi je nemalokrat letala ob progi in snemala njegove treninge, logistično, pravi, mu odnaša zajeten del nalog, tudi za prehrano je odgovorna ona. Vsaj doslej, poleti namreč pričakujeta provorojenca, s čimer je tudi Špela, sicer veterinarka, umirila svoj ritem, čeprav je pred Joštom zdaj najpomembnejše obdobje leta. Avgusta bo odločilna tekma za njegove olimpijske cilje, na svetovnem prvenstvu bo imel tako rekoč edino pravo in najbrž zadnjo priložnost, da ujame mesto za Brazilijo.
Sam sicer ne hodi po poti, kakršno je ubrala Ponomarenko Janićeva, ki se je že pred leti priklonila madžarski šoli, v kateri je svetovno slavo skovala tudi njena svakinja Nataša Janić, 19-kratna svetovna in trikratna olimpijska prvakinja. Pri naših severovzhodnih sosedih je vse podrejeno količini, vesla se v nedogled, gre za količinsko izčrpljujoč ritem, Zakrajšek prisega na vsestranskost. Kaj ne bi, njegov nemirni duh ga enkrat žene v hribe, drugič na vodo, še najmanj na kolo, ki se je kot šibka točka izkazalo tudi na njegovem edinem triatlonu v življenju. »Moje življenje je šport, še počitnice so aktivne. Vsi mirnovodaši radi treniramo. Največkrat je pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki te zna ustaviti. Pri meni je to Špela, ko nje ni, pa nihče, saj sem težek individualec in nikogar ne spustim blizu. Četudi se zavedam, da sam v vrhunskem športu ne morem. Ne spomnim se, kdaj sem dlje časa preživel na istem mestu, poležavanje ni zame. Ali se pleza ali deska na valovih,« pravi zgovorni svetlolasec.
Želja: skok
V vseh teh letih se je specializiral tudi za marketing, pokrovitelje si sam izbira, pri tem nemalokrat na vrata potrka s posrečeno idejo, kot pred leti, ko je delal reklamo za sir Jošt. Če pa se sam ne znajde, okoliščine same najdejo njega. Ko so delali reklamo za akcijo Moja reka in ob vodi iskali kajakaša, ki bi delal družbo reperju Zlatku, je bil po naključju ravno Zakrajšek v bližini. »Je bilo kar zabavno, ja, a k sreči mi ni bilo treba peti, za kaj takega sem pa naravno nenadarjen,« v smehu pove vitki kajakaš, ki z Zlatkom občasno še združi moči, nedavno tudi na supanju, še enem od športov iz njegovega nepreglednega seznama telesnih aktivnosti.
