Zgodovinski podvig blizu, a maratonci niso pristali na Luni

Monza – Kje so meje človeške zmogljivosti, je eno od najbolj vznemirljivih vprašanj, s katerim se dnevno srečujejo športniki. Ali lahko človek maratonsko razdaljo preteče hitreje kot v dveh urah, je že nekaj časa vroča tema in pri športnem opremljevalcu Nike so se nekaj let posvečali projektu, ki so ga izvedli v soboto. Eliudu Kipchogeju ni zmanjkalo veliko.

Od leta 2014 so pri Niku pripravljali projekt, ki je vseboval nešteto ur raziskovanja in načrtovanja skupine strokovnjakov na posameznih področjih, da bi prišli do zares idealnih okoliščin, v katerih bi videli atletski pristanek na Luni oz. prvi maratonski tek v zgodovini pod dvema urama. Za prizorišče so zaradi blagih ovinkov in klimatskih razmer izbrali dirkaško stezo v Monzi, na kateri je bil odpeljan najhitrejši krog (2,4 km) v zgodovini formule 1. Znanstveniki so do najmanjše podrobnosti proučili, kdaj se morajo tekači osvežiti in okrepčati, Nike je razvil posebno supergo, s katero se troši nekaj odstotkov manj energije, nato pa izbral še tri najprimernejše tekače. To so bili olimpijski prvak Eliud Kipchoge, dvakratni zmagovalec bostonskega maratona Lelisa Desisa in svetovni rekorder v polmaratonu Zersenay Tadese. Na progo v Monzi so stopili ob 5:45, ko je bila temperatura približno 10 stopinj Celzija, da bi se spustili pod čarobno mejo, pa bi morali vsako miljo preteči sedem sekund hitreje, kot jo je ob postaviti svetovnega rekorda (oz. najboljšega časa na svetu) v Berlinu 2014 Dennis Kimetto. Kakšen ritem bi morali imeti, morda še bolj zgovorno pokaže podatek, da bi morali 100 metrov kar 422-krat zapored preteči v 17 sekundah ...

Trojica je imela vseskozi »sveže« spodbujevalce ritma, saj so se ti menjavali na stezi, pred njimi je vozil električni avtomobil z uro, tekačem pa so dostavljali okrepčila, tako da jim ni bilo treba zavoljo tega zmanjševati hitrosti, a na koncu vseeno ni šlo. Na 25. kilometru je še kazalo, da bi se lahko spustili pod dve uri (-2 sekundi), nato je zgodovinski podvig začel padati v vodo, na koncu pa je bil Kipchogejev čas 2:00,25. To je še vedno veliko hitreje od svetovnega rekorda – 2:02,57 –, vendar pa novi čas zaradi vse naštete pomoči, ki ni v skladu s pravili mednarodne zveze, ne bo priznan. Tako ali tako je bil to v veliki meri oglaševalski projekt, ki pa je močno dvignil mejo človeških zmogljivosti in številne utrdil v prepričanju, da bosta čarobni dve uri slej ko prej »padli«. Sicer naj bi se po nekaterih raziskavah to zgodilo šele leta 2075.

»Upam, da mi bo naslednjič uspelo, je pa jasno, da je zdaj maraton pod dvema urama bolj realen. Vseeno je to zgodovinski trenutek in to nikakor ni konec poskusov preboja magične meje. To popotovanje je bila izjemna izkušnja, zelo težavna, saj je zahtevala sedem mesecev priprav, in veseli me, da sem na koncu tekel dve uri,« je ocenil Kipchoge, ki naj bi mu Nike plačal milijon dolarjev, da je preskočil londonski maraton in se posvetil temu projektu. Kipchoge se je sicer maratonu začel posvečati leta 2013, pred tem je tekel na krajših razdaljah in že na SP 2003 navdušil na 5000 metrov z izjemnim finišem, s katerim je ugnal velikega Hichama El Guerrouja, v tej disciplini pa je osvojil tudi dve olimpijski kolajni. A do zlate je prišel šele lani v maratonu.

Poskus iz Monze gotovo ni zadnji, tudi pri Adidasu naj bi namreč pripravljali podoben projekt, pri čemer je bil nemški proizvajalec športne opreme sponzor zadnjih štirih svetovnih rekorderjev – Kimetta, Wilsona Kipsanga, Patricka Makaua in Haileja Gebrselassieja.