Življenjski slog z olimpijskimi sanjami

Na ploščadi pred Cankarjevim domom jih vidiš, kako se zbirajo in izvajajo vragolije na rolki. Marsikdo si najbrž o njih še vedno misli, da mularija le preganja dolgčas, a ne ve, da se v resnici ukvarjajo z olimpijskim športom. Tokrat na Trgu republike ni videti nikogar. Razen najboljšega skejterja daleč naokoli – Timoteja Lampeta Ignjića!

Nekoč so nosili široke hlače, ki so jim lezle s pasu, moda je danes drugačna. No, čepica s senčnikom je še vedno obvezni del opreme. Tudi pri Timoteju, ki me počaka z rolko pod roko. »Skejtanje« je njegova služba, z njim se 24-letni Ljubljančan ukvarja profesionalno, trenira, tekmuje. In predvsem veliko potuje. Letos je bil že v 21 državah. Ravno se je vrnil iz Denverja, z ene največjih tekem v svoji karieri. Povabilo na preizkušnje svetovne serije dobijo le najboljši. Ker drugih Slovencev še ni blizu, se brez težav šteje za najboljšega deskarja pri nas. Kako mu je to uspelo?

»Začelo se je v Kosezah, ko sem bil star 12 let in mi je prijatelj posodil rolko. Všeč mi je bilo in za konec 5. razreda jo je oče kupil tudi meni.« Sam se je učil, padal in celil rane, ki so pač sestavni del teh aktivnosti. Pogledal je tudi kakšen video. In potem se je preizkusil na tekmovanjih. Pri nas ni niti »skejtparkov« (razen tistega, ki so ga pred nekaj leti odprli v Novi Gorici), v katerih bi lahko treniral, kaj šele tekem. Zato je začel hoditi v tujino. »Zlasti v Avstrijo, Nemčijo in drugod po Evropi. Tam sem navezal stike in pozneje dobil povabila na največje tekme,« je opisoval svojo pot. Tudi v skejtersko meko – ZDA, seveda. Tam se je vse začelo – kalifornijski srfarji so želeli deskati tudi v času brez valov –, zato ima ta urbani šport tudi toliko večjo veljavo. »Tam je na vsakem vogalu skejtpark, tako kot pri nas nogometna igrišča. Pri nas je na žalost le en dober park, a niti ta ne izpolnjuje vseh pogojev, ki bi jih za pripravo na tekme potreboval jaz.« In kaj vse naj bi ta vključeval? »Vse objekte na vseh višinah. Da lahko začneš na najnižji in greš do najvišje ravni. Pri nas gre vedno le za neko sredino, tako pa ne moreš napredovati.«

Na trening gimnastike

Na tekmovanjih se je meril z boljšimi od sebe in tako napredoval. Tudi danes še vedno trenira sam, ima le trenerja za gimnastiko. Z njim se uri v »koordinaciji, odrivu in podobnih vajah. Da ni samo skejt.« Ne gre za to, da bi v telovadnici študiral kakšne posebne trike, temveč tam izvaja raznovrstne vaje. Velik del treninga pa zanj predstavlja tudi tek. Da si dober skejter, kaj vse moraš obvladati? »Več ali manj vse.« Torej skakanje po ograjah in stopnicah, po rampah, skakalnicah in drugih ovirah. Od najbolj osnovnega »ollieja« do zahtevnejših trikov prostega sloga. »Na tekmah se ocenjuje težavnost trika, potem slog in tudi, kako natančen si bil pri svoji izvedbi oziroma koliko napak si naredil. Če si stoodstotno odpeljal nastop, imaš veliko možnosti, da boš v vrhu.«

Za trenutno najboljšega na svetu je postavil Američana Nyaha Hustona. Pravi, da nima vzornika, a če bi moral izbrati koga, katerega slog mu je najbolj všeč, bi rekel, da njegov. Se deskarji med seboj močno razlikujejo po slogu? »Seveda, nekdo ima ta trik, nekdo drug drugega. Nihče ne zna istega trika enako kot drug.« Kravi, da najbolj obvlada trike na ograji čez stopnice. Prosim ga, da pokaže, a menda ni nobene primerne v bližini. Koliko časa pa mu vzame, da se nauči kaj novega? »Ko grem skejtat, vedno vse ponovim in potreniram. Nato pa odvisno, kako poteka dan. Velikokrat se zgodi, da mi kakšen trik ne uspeva. Poskusim ga spet čez mesec ali dva, pa ga kar obvladam. Ponavadi ne gre za to, da bi se odločil za posamezni trik in se posvečal le temu. Čeprav sem letos v ZDA načrtno delal pri določeni sestavi.« V Los Angelesu preživlja zime, tu pri nas pač nima kaj početi. Tekmovalna sezona traja od aprila do sredine novembra. V tem času ogromno potuje. Poleg ZDA so ga z dobrim utripom in razvitostjo njegovega športa prepričale tudi države severne Evrope, kjer rolko že vključujejo tudi v šolske športe, hitro gre razvoj na Japonskem in na Kitajskem, sam se je odlično počutil tudi v Barceloni.

Bodo OI pokvarile šport?

Tudi v Sloveniji ga ljudje že dojemajo drugače kot v preteklosti, pravi. V Ljubljani urbani športi dobivajo vse več podpore, a rolkarskega parka, kljub nekaterim obljubam, še vedno ni. Da bi ga tako širša slovenska javnost videla na kakšni tekmi, se najbrž še lep čas ne bo zgodilo. Ali pa tudi. Ker je »skate« postal eden od novih olimpijskih športov, ki se bodo predstavili čez štiri leta na poletnih igrah v Tokiu, se utegne tudi to spremeniti. Nastop na OI je odslej tudi Timotejev največji cilj. Za zdaj je v Sloveniji edini potencialni kandidat za nastop. Panožna zveza je še v ustanavljanju, niti o načinu kvalifikacij še ni natančno seznanjen. »Pridobivanje norm naj bi potekalo na Street ligi, ki velja za najmočnejše tekmovanje na svetu in v kateri zdaj tekmuje le kakšnih 25 najboljših. A za olimpijske norme jo bodo morali odpreti za vse,« je že snoval nove načrte.

Mnogi rolkarski zapriseženci so ob objavi novice o vstopu v olimpijsko družino podvomili, da to resnično prinaša koristi temu uličnemu športu. »Mislim, da je to samo dobro. Ne more biti slabo, šport se bo razvijal, več parkov bodo zgradili, več bo tekmovanj. Tisti, ki se jih udeležujejo, bodo imeli več možnosti, da jim uspe. Seveda pa obstajajo posamezniki, ki se ne strinjajo s tem olimpijskim pristopom. Ti ponavadi ne tekmujejo in samo živijo ta način življenja. A saj jim ne bo nič škodilo, da to postane olimpijska disciplina. Še vedno lahko s tem vztrajajo naprej in ne hodijo na tekmovanja.« Kako sam dojema rolkanje, izključno kot šport ali tudi kot neko urbano kulturo? »Oboje, toda že vse od začetka sem se tega loteval kot šport. Morda se večina skejterjev s tem ne strinja, ampak tako pač mislim.«

Pomemben je imidž

Skozi uspehe na tekmovanjih dobiva veljavo pri tekmecih pa tudi pokroviteljih. V Sloveniji zanj res še ni veliko zanimanja, a se trudi, da bi se to spremenilo. Odkar ima za seboj proizvajalca energetskih pijač, je vse lažje. Njegova želja je, da bi nekoč predstavljal kakšno od najbolj priljubljenih znamk in postal del globalnega tima, kot je Nike, ki je zadnja leta najmočnejši tudi na tem trgu. »Njihova linija za skejt je enako močna kot, recimo, za košarko.« Seveda je tudi pomembno, kako si oblečen. »No, v pajkicah ravno nismo. Normalno smo oblečeni, brez reprezentančnih dresov. Morda pa se bo za olimpijske igre kaj spremenilo. Ničesar ne bi imel proti temu. Sem pač zelo tekmovalen tip.«

Imidžu dajejo veliko poudarka. Najboljši rolkar ni samo najboljši tekmovalec, temveč tudi ikona, ki postavlja smernice tega športa. Velik in pomemben del kariere tako predstavlja tudi fotografiranje in snemanje. »Pravzaprav je bilo včasih skejtanje le to, in ne tekmovanja. To je velik del našega športa. Ne štejejo le tekme. Gre za neki življenjski slog.« Kaj počne, ko ne deska? »Veliko skejtam,« pravi. Težko zdrži brez rolke. Tudi ko si zvije gleženj, kar je najpogostejša poškodba. »Navajen si, ker to počneš vsak dan. Poleg tega sem kar malo hiperaktiven. Ves čas bi kaj počel.«