Zmagovalnih stopničk se nikoli res ne navadiš

Ljubljana – Slovenski slalomisti so sila resno vzeli nasvet, da se tradiciji ne gre izneveriti in tudi Tacen 2014 končali z bogatim izplenom uvrstitev pri vrhu. Po sobotni zmagi Benjamina Savška in bronu Luke Božiča, je včeraj slednji še enkrat stopil na zmagovalni oder in s partnerjem v dvojcu Sašom Taljatom priveslal do srebra. Kar so že 24. stopničke Slovencev v 19-letni zgodovini tacenskih svetovnih pokalov.

Direktor reprezentanc Andrej Jelenc že ve, zakaj se leta s predsednikom Bojanom Žmavcem trudita, da se svetovna elita bolj ali manj vsako leto zaustavi v Ljubljani. Včeraj je le malo manjkalo, da bi domači namreč ponovili bero lanskih štirih odličij, od katerih so jih ločile le preštevilne kazenske sekunde Urše Kragelj, vprašanje pa, kako bi bilo, če bi se lahko na štart nad tacensko rampo postavil tudi poškodovani Peter Kauzer, ki je na Savi slavil zmago v letih 2008, 2011 in 2013. Včeraj sta v slavju uživala člana dvojca, ki imata stopničke letos v »genetskem zapisu«, saj niti na eni od tekem v letu 2014. še nista končala pod njimi. Vlogo vročih favoritov sta upravičila, bila najhitrejša v polfinalu, vseeno pa po 2. mestu nista skakala ravno do neba.

»Doma sva hotela splezati še stopničko višje, a se ni izšlo. V finalu sva imela le v zgornjem delu nekaj težav, sicer pa sva veslala še bolje kot v polfinalu, a sta bila Skantarja pač boljša. Veseliva pa se, ker ohranjava visoko raven,« je Božič priznal, da mu je bilo včeraj lažje na štartu kot dan pred tem, ko je v posamični konkurenci med kanuisti osvojil svojo prvo samostojno uvrstitev na zmagovalni oder: »Predvsem sem bolj sproščen, ker je z mano še nekdo.« Taljat je njegov sobotni uspeh pospremil od doma, saj je raje do zadnjega treniral na Mostu na Soči in si je sobotne boje na Savi ogledal po televiziji, na vprašanje, ali so po 3., 1. in 3. mestu zdaj stopničke že same po sebi umevne, pa je odgovoril: »Vedno se je težko postaviti na štart, ne glede na to, kaj že imaš za seboj. Tega občutka se ne navadiš. Sploh pa ne, ko štartaš zadnji in že veš, kako so se odrezali tekmeci.«

Nesrečnica včerajšnjega dne je bila zagotovo Urša Kragelj (4.), najboljša polfinalistka, ki je že v Londonu tekmice posekala po času, a v cilj pritovorila presežek kazenskih sekund. V včerajšnjem finalu so ji količki delali še več preglavic in prav nič ji ni pomagalo, da je bila skoraj tri sekunde hitrejša od tekmic. »Res mi je žal ponesrečenega nastopa, zmaga v Tacnu tako za zdaj ostaja moja velika želja. Ne vem, ali naj bom razočarana ali zadovoljna s tem, kar sem dobila, saj bi lahko obstala tudi v polfinalu,« se je tolažila kajakašica, ki pa je očitno na dobri poti proti vrhunskemu rezultatu, ko bo povsem našla tudi formo, s katero je denimo leta 2012 slavila tudi skupno zmago v svetovnem pokalu. Podobnih misli je bila tudi Eva Terčelj, ki je včeraj končala kot osma. Že od zaključka Londona jo muči lažja viroza in s tem utrujenost, pa vendar si ne želi vzeti predaha, saj namerava štartati tudi v Pragi konec tedna in takoj za tem na EP do 23 let v Skopju.

»Če bi bil na štartu tudi Kauzer, bi bilo vzdušje v reprezentanci še boljše, a očitno je, da imamo v vseh kategorijah slalomiste, ki lahko priveslajo do zmag ali vsaj stopničk. Tokrat so potrdili vse, kar so nakazovali na EP in na uvodu v svetovni pokal v Londonu, zlasti pri kanuistih imamo izjemen rod,« je po Tacnu kolajne prešteval Jelenc. Še pred leti si niti on ne bi drznil napovedati, da bodo kanuisti prevladali v slovenski ekipi in zasenčili kajakaše, ki so dolgo vlekli slovenski voz. V 19 letih Tacna so dosegli kar 16 od od 21 uvrstitev na zmagovalni oder. Zdaj je, kot kaže, prišel čas za stanovske kolege.