Žoge ni mogel več niti pogledati

Pri 27 letih je eden najmlajših upokojencev, kar jih je gostila ta rubrika. V letih, ko bi moral biti na vrhuncu moči in kariere, te dni pa v dresu slovenske odbojkarske reprezentance na EP v Bolgariji. Tako pa smo ga kot geodeta zmotili v službi in ga spomnili na tiste težke čase, ko se je moral zaradi poškodbe hrbta čez noč posloviti od odbojke.

Nadarjeni sprejemalec iz Slovenske Bistrice si je prek Logatca, Triglava in ACH Volleyja v sezoni 2011/12 prvič utrl pot v tujino, postal je član Politechnice iz Varšave, nato pa kar naenkrat izginil z odbojkarskih igrišč in iz športne javnosti. Znašel se je v temnem predoru poškodb, hodil od zdravnika do zdravnika, s terapije na terapijo, izhoda pa ni našel. Načet hrbet ni več mogel slediti ritmu vrhunskega športnika.

»Imel sem poškodovan ledveni predel hrbtenice. Od degenerativnih sprememb do začetka hernije stenoze in tako dalje. Šlo je za preforsiranost. Zdravnik na Poljskem mi je rekel, naj razmislim, kako bom sploh še treniral. Dobil sem mnenja od številnih nevrokirurgov, poslali so me v Italijo do strokovnjaka, vsi pa so imeli podoben komentar. Da je škoda že narejena in da je precejšnja. Da če hočem, še lahko treniram, a bom sam videl, kako mi bo šlo. Poskusil sem, a ni bilo nič bolje,« je začel pripoved o svoji kalvariji s poškodbami. Zaradi svoje telesne zgradbe (v višino meri 203 centimetre) je bil od nekdaj podvržen težavam s hrbtenico, obenem pa pogosto preobremenil svoje telo. »Deloma to lahko s terapijami zdraviš, na Poljskem pa se mi je zgodilo, da mi je v dnevu enostavno zmanjkalo ur, da bi lahko rehabilitacijo kompenziral s treningi. Na terapiji sem bil eno uro pred treningom, po treningu, sledila je še rehabilitacija doma ... Ni šlo več. Moral sem narediti premor, in prišel sem domov.«

Če je šport vse, kar imaš

Doma se je tako še leto in pol intenzivno posvečal rehabilitaciji, a stanje se ni izboljšalo. Upanje je izginjalo in naposled je do odbojke čutil le še odpor. Izogibal se ji je v velikem loku, niti slišati ni smel zanjo, žoge pa niti pogledati. »Težko je bilo. Zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, da sem res šel skozi vse psihološke faze, zanikanje, sprijaznjenje in tako naprej. Na začetku sem se želel čim prej vrniti, navajen sem bil rutine, da bi čim prej spet treniral, silil sem naprej. A telo me je ustavilo. To je bil velik šok zame in tudi za vse ljudi okoli mene. Še dobro, da me je podpiralo dekle, z njeno pomočjo sem nekako prestal vse to,« je bil hvaležen.

Sčasoma se je začel postavljati na noge in se razgledovati okoli sebe. Ni hotel le čakati in se smiliti samemu sebi, prisilil se je, da je poskusil nekaj novega, dokončal študij geodezije, po lažjem operativnem posegu je bilo tudi njegovo telo spet pripravljeno vsaj na rekreacijo. Danes dela v geodetskem podjetju v Žirovnici, odbojko pa je nadomestil z drugimi zanimanji; od podvodnega ribolova do smučanja, kolesarjenja, plavanja. Poleg tega rad in veliko bere. »Zdaj imam čas, da se poučim o stvareh okoli sebe, dobim širši pogled na svet, da tudi počnem to, za kar sem se izobraževal. Cilj je, da najdeš to, kar te zanima in veseli. Četudi z grenkim priokusom. Prehod je lažji, če si kaj od tega počel že med kariero. Če pa je šport edino, kar imaš ... To je ponavadi velika težava športnikov, ki so prej popolnoma okupirani le z eno stvarjo. Ko to naenkrat opustiš in si v to še prisiljen ... Drugače je, če se to zgodi postopoma, se staraš in tvoja igra ni več tako dobra,« je še razmišljal Štajerec, ki danes živi v Ljubljani, zadovoljen, da se kljub posledicam po poškodbi lahko normalno giba.

Del zlatih časov

»Pogrešam ekipo in druženje s soigralci pa tudi občutek v odbojkarski igri, tehniko, strategijo, igro šaha na igrišču,« mu je glas kar oživel, ko je spregovoril o svojem najljubšem športu. Kot prizna, ga včasih zgrabi, da bi še poskusil, a ko pogleda realno, ve, da je moral sprejeti takšno odločitev. Kariero je res sklenil z mnogimi še neuresničenimi ambicijami, a je bil ponosen na to, kar je dosegel do svojega 24. leta. Za največji dosežek si šteje nastop z ACH Volleyjem v polfinalu lige prvakov v sezoni 2009/10. »To so bili zlati časi tudi za slovensko odbojko, vesel sem, da sem bil lahko del tega.«

Z vrhunskim športom vseeno ostaja povezan, še zlasti po svojem dekletu, Saši Golob, slovenski reprezentantki v športni gimnastiki. »Če razumeš, kako stvari potekajo v vrhunskem športu, je tudi v skupnem odnosu laže,« je dejal o njuni zvezi, ki se je po njegovi vrnitvi iz Poljske še utrdila. Je bilo težje prej, ko sta kot športnika težje usklajevala čas drug za drugega, ali zdaj, ko imata pravzaprav različne kariere? »Profesionalni šport te tako zaznamuje, da za vedno ohraniš način miselnosti in navade. Razumeva se enako, ne glede na to, ali sem jaz še aktiven športnik ali ne,« pravi Jakopin, ki je kajpak najzvestejši navijač svoje izbranke, spremljal jo je tudi na OI v Londonu, tudi sicer pa pogosto zaide z njo v telovadnico in tam malo potrenira.

Ker se je iz odbojke povsem umaknil, niti ni razmišljal, da bi se posvetil stroki. V stiku z njo ostaja le po nekdanjih soigralcih. Zlasti z Matejem Vidičem se redno srečuje, kajpak pa te dni drži pesti za vse v slovenski reprezentanci. Seveda ga srbijo prsti, zaveda se, da lahko ekipa s selektorjem Andreo Gianijem doseže nov mejnik. »Ta ekipa je dozorela, vidim, da dobro deluje, da so fantje sposobni doseči res dober rezultat. Mislim, da je pravi čas, da ta ekipa poseže najvišje doslej, vsi pogoji za to so zdaj izpolnjeni. O specifikah ne bi govoril, ker drugih ekip niti ne poznam dobro, verjamem pa v naše fante.«