Tiskane izdaje
Ljubljana – Medtem ko so rokometašice Krima Mercatorja v uvodni tekmi polfinala lige prvakinj upravičile naziv najboljše evropske obrambne ekipe, so njihove tekmice pri napadu, po katerem sicer slovijo, pogorele na vsej črti. Ekipa Ålborga je v LP namreč doslej v povprečju »zabijala« po 30 golov na dvoboj, v ponedeljek pa proti Ljubljančankam zmogla vsega 16 zadetkov, za nameček le deset iz igre. Že pred nedeljsko povratno tekmo v dvorani Tivoli je jasno, da so pri Ålborgu ostali brez »municije«, ki pa jo, želeč si krimovkam dati vetra v velikem finalu, marljivo kopičijo pri Viborgu. Ta danski klub so slovenske prvakinje letos dvakrat že premagale v predtekmovalni skupini (34:28 in 26:21), zato se zdi, da se bo zanje po tem, ko so polfinale ujele skozi šivankino uho, padanje sekir v med nadaljevalo do konca. Do tretjega naslova prvakinj stare celine.
Pred gostovanjem v Ålborgu so se pri Krimu bali le tega, da bi jim jo zagodel zli duh, ki jim je v tej sezoni tako v Rusiji (Lada jih je premagala s 36:29) in na Norveškem (Larvik jih je odpravil z 29:23) »požrl« obrambne sposobnosti. A da je bil strah tokrat res votel, je bilo hitro jasno. Obrambna postavitev 5-1, v kateri je v ospredju tekmice ves čas ravno prav »tepla« Ljudmila Bodnjeva, v ozadju pa so ji hrbet na sredini krile Anja Frešer, Katja Kurent Tatarovac (obe sta tokrat ostali brez napadalnih zadolžitev) in Marina Vergeljuk, je namreč tako rekoč ves čas delovala brezhibno. Zbrano. Agresivno. Na meji izključitve. Zunanje igralke gostiteljic so ostale brez rešitev, naigrale pa se niso niti njihove soigralke. Pri Ålborgu niti ena posameznica ni dosegla več od dveh golov iz igre. Pri Krimu je bilo takih pet.
Po bitkah »vsevednih filozofov« nikoli ne zmanjka, a tokrat dvomov res ni bilo. Slovenske prvakinje so pokazale najboljšo igro zadnjih dveh sezon, da jih je mogoče oceniti s presežniki, pa je razlogov tako rekoč nešteto. Vergeljukova je (končno) pokazala, da lahko z izjemno hitrimi menjavami smeri iz igre vrže še tako nanjo osredotočeno tekmico, Ljudmila Bodnjeva je znova bila »deklica za vse« (še posebej pa za izsiljevanje sedemmetrovk), Nataša Derepasko je bolj kot zase tokrat skrbela za druge (vselej pa v ključnih trenutkih prevzela odgovornost). Gana Sjukalo se je na eni od zadnjih tekem kariere izkazala z odlično organizacijo igre, »ozaljšano« s stalnim prodiranjem, Olena Jacenko je navdušila z borbenostjo (dobila je nekaj pomembnih žog), Luminita Dinu je bila na stalno visoki ravni (11 obramb), Tanja Oder se je specializirala za sedemmetrovke, Frešerjeva in Kurentova pa sta brez napake opravili obrambno misijo.
Ker jim je vse šlo kot po maslu, je prišla sproščenost, z njo pa tudi napadalna »budnica«. V tem delu igre tako hitrega gibanja, stalnega menjanja igralnih mest in lepih kombinacij krimovke letos še niso pokazale. Ålborgovo obrambno postavitev so gostje namreč »rešetale« z vseh položajev, še posebej odlično pa je bilo sodelovanje med Bodnjevo in zunanjo trojko Vergeljuk-Sjukalo-Derepasko. O tem, da so si krimovke ob visoki zmagi (24:16) že zagotovile preboj v veliki finale, zato ni niti kančka dvoma, z vsaj približno tako igro pa se v boju za naslov evropskih klubskih prvakinj nič dobrega ne piše niti Viborgu, ki je v drugem polfinalnem paru v gosteh z 31:26 ugnal španski Astroc Sagunto. Ni kaj, po letu 2001 in 2003 je očitno napočil čas, da krimovke osvojijo še prvi »sodi« naslov najboljših na stari celini.
Preberite v sredini tiskani izdaji Dela.
