Blizu rekorda Slovenci in Španci

Istanbul – Rapsodija, simfonija, fantazija, to je le zelo skrajšan izbor besed, s katerimi mednarodna javnost ocenjuje nastope slovenskih košarkarjev na letošnjem EP. Ne le laična, temveč tudi strokovna. Vsi poskušajo razkriti skrivnost uspeha reprezentance, ki je bila na zadnjem EP šele 12., dve leti poprej na domačih tleh pa izpadla v četrtfinalu po četrtem porazu. Letošnji izkupiček je 8:0 – doslej.

Luka Dončić, Anthony Randolph in Igor Kokoškov so »okrepitve« letošnjega slovenskega moštva, še večja pridobitev je »novi model« Gorana Dragića. Ob njih so dobili krila tudi košarkarji, ki so na prejšnjih velikih tekmovanjih zaman upali na preblisk, tako da moramo v Istanbulu pogosto preveriti, če gre zares zanje ali so si njihove drese oblekli boljši, hitrejši, natančnejši in predvsem bolj »krvoločni« dvojniki.

Slovenija je denimo v Zagrebu in Lillu 2015 dosegla največ točk proti Nizozemski, 81, na drugih občutno manj. Na eurobasketu 2013 pri nas je le enkrat zmogla več kot 78 točk (84 proti Italiji). V Litvi 2011 je bil njen rekord v enajstih tekmah 87 točk (proti Gruziji s Kokoškovom na klopi), drugi najvišji dosežek 77 proti Litvi, tretji 72 v nepomembnem dvoboju za 7. mesto s Srbijo. Letos naši košarkarji dosegajo 90 točk – v povprečju.

Še bolj razveseljuje dejstvo, da stopnjujejo raven predstav kot rutinirani šampioni. Za začetek so Poljsko prekosili za osem točk, Fince za tri in Grke za šest, nato pa se je začelo. V naslednjih petih tekmah jo je z manj kot -20 odnesla le izjemno kakovostna Latvija, a vendarle prejela stotico, drugi so se proti Sloveniji počutili kot v ogromnem sekljalniku.

Zelo zgovorna je tudi preglednica najvišjih uspehov slovenskih košarkarjih na 13 prvenstvih stare celine. Na prvem mestu ostaja zmaga nad Nemčijo iz leta 2007 (77:47), nato v glavnem prevladujejo letošnji podvigi: +27 proti Islandiji in +24 proti Ukrajini, vmes sta se vrinila dva starejša dosežka (+23 proti Litvi iz leta 2009 in +22 proti Finski z EP 1995), sledi pa jima že četrtkova ekshibicija proti Španiji (92:72). In kaj lahko bi se na seznamu znašla tudi Francija, saj je v Helsinkih zaostajala za Slovenijo že z 29 točkami razlike.

»Zelo težko je igrati proti tekmecu, ki ti že v prvem polčasu nasuje deset trojk in poruši vse taktične načrte. Slovenci so zadevali z neverjetno natančnostjo, bili so enotni in samozavestni. Če nimaš podobnega blestečega večera, si obsojen na poraz. Dali smo vse od sebe, toda Slovenija je bila boljša in lahko ji le čestitam. Prvenstva pa za nas še ni konec. Želimo osvojiti tretje mesto in šesto zaporedno kolajno na celinskih prvenstvih,« je po polfinalnem porazu priznal španski zvezdnik Pau Gasol.

Odkar je leta 2001 debitiral v članski reprezentanci, ni okusil prav veliko visokih neuspehov. Med njegovo ero izstopa polom s 37 točkami razlike proti ZDA (82:119) v skupinskem delu OI 2008. Na drugem mestu je poraz s 30 točkami razlike proti Franciji (68:98) v tekmi za bron na EP 2005, na katerem starejši od bratov Gasol ni nastopil zaradi pritiska ameriških delodajalcev. Na tretjem je še svežih -20 proti Sloveniji, na četrtem že kar dostojnih 65:78 v polfinalu EP 2001, na petem -11 v olimpijskem finalu 2008 z ZDA (107:118). Ko v zadnjih dneh vzneseno hvalimo odlike slovenske reprezentance, saj pod vodstvom Igorja Kokoškova še ni izgubila uradne tekme (14:0), se lahko spomnimo, da je bila samozavestna tudi pred krstnim nastopom na EP 1993. Tik pred njim je namreč osvojila prvo mesto v kvalifikacijah ter premagala tudi Hrvaško z Draženom Petrovićem, Dinom Rađo in drugimi asi; manjkal je le Toni Kukoč. Toda začetni dvoboj z Belgijo v Berlinu 16 dni pozneje se je končal zelo klavrno, z 61:82, moštvo pa se je vrnilo domov po treh tekmah. Samozavest ima pač številne odtenke, tudi zelo temne.