Tiskane izdaje
Ljubljana – Potem ko so slovenski reprezentantje včeraj s prebojem na svetovno prvenstvo v Španiji 2014 dosegli osnovni cilj, se bodo, kot je bilo pričakovati, nekateri po jutrišnji tekmi podali v reprezentančni pokoj. To je dal v svoji izjavi nekoliko presenetljivo slutiti tudi 33-letni Boštjan Nachbar, čigar reprezentančni krst za člansko selekcijo sega v daljnje leto 1999.
Ste zadovoljni?
Osnovni cilj smo dosegli, Slovenija bo spet nastopila na svetovnem prvenstvu, kar je lep občutek. Smo se pa v dan zbudili povsem brez energije. A ko smo stopili na parket, se je vse vrnilo. Res sem vesel, da smo pokazali pravi obraz. Ko namreč zmaguješ, je lahko govoriti, da si junak, a zame si pravi junak, ko enkrat izgubiš in se potem pobereš. Če so nam že nadeli takšno ime, je prav, da smo ga upravičili. Ponosen sem na fante. Nismo zmagali na vseh tekmah, igre niso bile najlepše, nekateri med nami nismo najbolj zadovoljni s tem, kar smo dosegli na letošnjem evropskem prvenstvu, smo pa zagotovo dali vse od sebe. Zvečer bom šel mirno spat in najlepši je občutek, ko veš, da nimaš več niti kančka energije v sebi, ki bi jo še lahko iztisnil iz telesa.
Kako se vam je v tako kratkem času uspelo pobrati?
Vsak je moral to rešiti sam pri sebi. Maljković je sicer imel govor in nam dejal, kako pomembno je, da se poberemo. A mislim, da je bilo odločilno zlasti to, da smo člani prve peterke takoj vzpostavili ritem in pokazali, kaj hočemo. Ni torej minilo pet, deset ali več minut, da bi prišli na delovno temperaturo, ampak smo od prve minute zaigrali na polno. To je bilo zelo pomembno, saj se potem Srbi z našim ritmom niso mogli kosati.
Je bilo težje pripraviti um ali telo?
Oboje je bil velik zalogaj, a mislim, da je psiha tu zahtevala še večji vložek. Na ogrevanju smo imeli težke noge, težko je bilo preseči ta občutek, saj telo ni navajeno na tako kratek počitek. A potem, ko se je dvoboj začel, smo hitro pozabili, kaj se je zgodilo večer prej. Ponosen sem, da smo se pobrali po takšnem porazu, ki nas je vse res prizadel in po katerem smo imeli le nekaj ur časa do naslednjega dvoboja, na nek način še veliko bolj pomembnega.
Imeli ste 14 ur, zdaj sledi dan premora, v katerem bo napetost gotovo popustila. Kako se boste sploh še lotili zadnjega dvoboja za 5. mesto?
Nočem biti zoprn, ampak res se sprašujem, zakaj sploh obstaja še ta tekma, ki odloča o 5. ali 6. mestu. Zakaj se moramo zdaj še enkrat zbrati? To je povsem nepotrebno. Dvoboj s Srbijo, ki je odločal o potniku za SP, bi moral biti zadnji. Če je bil ta zahteven, bo naslednji s psihološkega vidika za nas še hujši, saj dejansko ne bomo igrali za nič. Kdo pa se bo čez štiri leta spomnil, ali smo bili peti ali šesti? Po drugi strani se bo vsak, da smo se uvrstili na SP. So pa pravila enaka za vse in morali se bomo še enkrat pobrati. Če drugega ne, upam, da bomo še zadnjič napolnili dvorano, pripravili lepo tekmo, igrali za navijače in se jim zahvalili za vso podporo, ki so nam jo nudili v minulih dveh tednih. Samo v tem vidim motiv, v drugem ne.
Vsi ste razmišljali o kolajni, na koncu ste morali svoje načrte prilagoditi lovu za mestom na SP. Kako zahtevno je to?
To je bilo najtežje. Pri mlajših, ki so prvič ali drugič nastopili za reprezentanco, se to ni tako poznalo kot pri nas starejših. Mene je poraz s Francijo hudo prizadel. Po dvoboju sem bil povsem na tleh, saj je bila to moja zadnja priložnost, da osvojim kolajno na evropskem prvenstvu. Verjel sem, da jo bomo. Tega sicer nisem obešal na veliki zvon in hodil naokoli s transparentom, a v sebi sem v ta cilj verjel. In ko v nekaj stoodstotno verjameš, je še huje, ko tega ne dosežeš. To je bila res zadnja priložnost zame, potem ko sem za reprezentanco prvič zaigral že pred 14 leti, v kvalifikacijah za EP 2001, ki smo jih igrali leta 1999.
Boste po tolikšni veri vendarle premislili in poskusili znova?
Ne, ampak zdaj res ne bi želel govoriti o tem, saj nas čaka še zadnji dvoboj in ne bi bilo pošteno. Po njem pa bomo tudi o prihodnosti.
