Tiskane izdaje
V Podmežakli, središču športnega utripa železarskih Jesenic, so gostovali že številni asi, predvsem z ledenih ploskev. Arvydas Sabonis, legendarni litovski košarkar, pa v teh dneh na Jesenicah spremlja svoje rojake kot predsednik nacionalne zveze. Posebej za Delo je govoril o prvenstvu, Sloveniji in svoji zapriseženi košarkarski deželi.
Kakšni so vaši prvi vtisi po vsem videnem v teh prvih dneh evropskega prvenstva?
Nikakršnih dvomov ni, da gre za zelo zanimivo tekmovanje. Zvrstilo se je precej nepričakovanih izidov, zmagovali so tisti, ki jim tega niti veliki poznavalci ne bi napovedovali. Ko že po treh kolih v naši skupini na Jesenicah ni nikogar z brezhibno bero točk, ti je jasno, na kako nepredvidljivo tekmovanje si naletel.
Tudi favoritom se zatika …
Pa ne le tu v jeseniški dvorani. Ko sem prihajal na prizorišče prvenstva, so me mnogi prepričevali o Špancih kot najresnejših kandidatih za naslov najboljših. Za letošnjo konkurenco naj bi bili premočni, a očitno ni tako – že ob svojem drugem nastopu so izgubili tekmo s Slovenijo. Dobro, slednja igra doma, a vseeno tako ta dvoboj kot tudi mnogi drugi akterjem v slačilnico pošiljajo jasno sporočilo: kar potrudite se, tukaj lahko vsak premaga vsakogar!
Cilji vaše reprezentance so na košarkarskih prvenstvih vedno visoki, so letos uresničljivi?
Tudi za nas velja to, kar se vam povedal prej. Ni nagrade z zmago brez temeljito vloženega dela. Tekme si sledijo iz dneva v dan, spomnite se le, kako smo se morali potruditi za uspeh z Latvijo …
Pa vas tukaj soseda z Baltika preseneča?
Niti ne. Najprej bi rad poudaril, da so tekme z Latvijo za nas vedno zahtevne. Saj vam je znan ta prestiž med sosedi, povrhu so se Latvijci v zadnjem času spet temeljito lotili košarke, njihovi uvodni dve zmagi na Jesenicah me nista presenetili. A kot vam pravim, turnir je nepredvidljiv, ne moreš priti na igrišče in pričakovati podarjenih točk. Morda sta v naši skupini za malenkost slabši le Črna gora ter Bosna in Hercegovina, toda res le za malenkost.
A ne glede na omenjeno vam najbrž ni treba skrivati, da ste se v Slovenijo prišli borit za kolajno …
Najprej mora biti naš cilj uvrstitev v naslednji krog tekmovanja. Potem se lahko pogovarjamo naprej. Seveda tudi o višjih ciljih.
Kaj pa prednosti in psihološke ovire domačega okolja? Pred dvema letoma ste imeli prvenstvo doma, zdaj je v tej vlogi slovenska reprezentanca. Kaj to pomeni za košarkarje?
Če bi se ozrl k časom, ko sem še sam igral, bi hitro ugotovil, da takrat takšnega bremena nismo poznali. Predvsem nekoč ni bilo toliko medijev. Zdaj se mlad igralec lahko čez noč znajde v središču pozornosti, marsikdo bi se hitro rad prelevil v zvezdnika. Predvsem, ko igra na domačem igrišču. To pa ni preprosto. Velika pričakovanja se ti lahko tudi maščujejo, hočeš zmagati, pa ne gre.
A glede na bazo in priljubljenost košarke v Litvi pri vas najbrž res ni skrbi glede ambicioznih načrtov v prihodnosti …
A zame je samo ena pot, ki te vodi k zmagam: delo, delo in še enkrat delo. Nihče si ne sme prezgodaj misliti, da je postal kralj.
Vas pa pozdravljajo na vsakem koraku v Podmežakli, v dvorani in pred njo. Že nekaj časa vas ni bilo v Sloveniji.
Ha, pravzaprav sem bil pri vas pred kratkim. Na enem od sestankov FIBA, morda celo letos. Ne spomnim se natanko. Od moje aktivne športne poti pa je res minilo že precej časa. Tudi od takrat, ko sem še v dresu Reala gostoval pri Olimpiji v Tivoliju.
Kako se sicer v teh dneh počutite v Kranjski Gori, je vaša reprezentanca zadovoljna z bivanjem?
V Sloveniji mi je bilo vedno všeč, imate čudovito naravo, lepo je tudi, ker je od koderkoli, ko si enkrat pri vas, blizu morska obala. Kranjska Gora? Moramo biti zadovoljni, a kaj preveč o tem niti ne razmišljamo, saj tu nismo kot turisti, temveč s svojimi tekmovalnimi cilji. A vse, kar je nujno, je dobro. Predvsem nova dvorana. Tako je pač, ko imaš novi objekt, kar jaz dobro poznam, saj tudi naša arena v Kaunasu še diši po novem.
Živite v Kaunasu?
Pravzaprav sem pogosto na poti med Kaunasom in Malago. V Andaluziji pač biva moja družina.
Kako pa kaj stiki z znanci iz košarkarskih krogov, se v teh jeseniško-kranjskogorskih dneh srečujete s svojimi prijatelji in tekmeci z igrišč?
Vsak dan nekoga srečam. Bil sem z Dejanom Bodirogo, se zaklepetal s Sašo Đorđevićem. Nismo ohranili tako tesnih stikov, da bi telefonirali drug drugemu, a ko se takole srečamo na prizorišču prvenstva, se hitro zapletemo v pogovor. Bodisi obujamo spomine bodisi »čvekamo« o košarki danes.
In kakšna se vam ta zdi?
Predvsem ni več takšnih razlik med posameznimi moštvi, kot so bile opazne nekoč. Moštva so postala bolj izenačena, uspeh ni več odvisen od enega ali dveh zvezdnikov. Telesna moč pa je danes vsekakor bolj izrazita! A obenem je poškodb več, kar mi ne gre v račun, podobno mi ni všeč tudi raven sojenja. Sodniki ne napredujejo.
A košarka ponekod ostaja zelo priljubljena. Predvsem vaša Litva je pravi fenomen – kako si to razlagate?
Majhna država se rad potrjuje v nečem, v čemer je uspešna. Če si močan na določenem področju, zgodbe nikakor nočeš končati. In tako je s košarko v Litvi. Doma jo imajo radi vsi, na njo so ponosni, otroci sanjajo o tem, da bi nekoč postali junaki z oranžno žogo.
Kaj pa druge športne panoge, ne mikajo otrok?
Med ekipnimi je košarka daleč spredaj. Saj nastopamo v rokometu, odbojki, nogometu, a pri teh igrah se še zdaleč nismo približali vrhu. Med posamezniki je le drugače, razveselimo se kakšnega podviga v atletiki, modernem peteroboju, ljubljenka dežele je Ruta Meilutyte, olimpijska in svetovnega prvakinja v plavanju. A ona je še zelo mlada (16 let, o. p.), tudi njena športna pot je še nepredvidljiva. Zdaj bi radi kar naenkrat vsi plavali, gradijo se novi bazeni.
Vi pa kar ne morete uiti športu. Kot predsednik zveze ste tukaj na Jesenicah poseben gost, a zdi se nam, da ste pogosteje ob igrišču in z reprezentanti kot v prostorih VIP …
Dobro ste opazili. Že ves mesec sem skupaj z našo izbrano vrsto na pripravah, spremljam trening, tekme. Vsak dan obiščem našo slačilnico, igralcem in strokovnemu štabu namenim besede spodbude. Dokler bodo igrali na turnirju, bo tako. In upam, da se od Slovenije ne bomo poslovili pretirano zgodaj.
