Izjemno, ampak zdaj gre za vse ali nič

Kaj povedati po še eni bravurozni predstavi naših košarkarjev? Saj vsi vidijo, da jim gre vse kot po maslu. Navdušujoče podrobnosti so že stalnica, pa vendar se ne morem izogniti odlično delujočem celotnem orkestru. Ne glede na to, da ima tu in tam kdo od posameznikov slabšo dnevno formo, ga vedno nadomesti nekdo drug. To samo kaže, kako homogena je ekipa, čutiti je prijateljstvo in odlično vzdušje. Vsi dihajo eden za drugega in ni videti, kdo je tujec, kdo ima daljši staž ...

Ko zmaguješ, je težko govoriti o tem, kaj našim manjka, v katerem delu igre je še mogoče dvigniti formo ali odpraviti pomanjkljivosti. V skupini so se naši na vseh tekmah odzvali tako, kot je bilo treba. Za druge reprezentance še ne vemo, kako močne so, za razigrano Slovenijo pa se ve, da je v strahovitem zaletu. Ta njena podoba je navdušujoča, in kar me preseneča, iz tekme v tekmo je še boljša. Toda upoštevati je treba, da se bodo odslej tekmice še posebej nabrusile in temeljito pripravile.

Goran Dragić je prva violina, toda moštvo se mora zavedati, da ne sme priti v položaj, v katerem bo vse izključno odvisno od njega. Prav tako se ne sme obremenjevati Luke Dončića, še vedno pa pričakujem večji oziroma pomembnejši delež Anthonyja Randolpha.

Tudi proti Franciji je bila vidna odlična telesna pripravljenost, zaradi česar je samozavest večja. Nikakor ni presenečenje, da tudi visoki igralci agresivno branijo prostor za tri točke, česar pri drugih reprezentancah ni bilo mogoče videti pogosto. Velika zasluga za sijajen prvi del prvenstva pripada strokovnemu štabu. Odlično je pripravil moštvo, točno se je vedelo, kje se morajo igralci gibati in kako postavljati. Tekmeci zato niso imeli pravega odgovora.

Od navdušenja se je bilo treba posloviti že takoj po zadnjem pisku sirene. Naslednja tekma je že za vse ali nič in vse zmage prej ne pomenijo prav ničesar več.