Jugoslovanska košarka ugasnila, ostali pa so temelji

Rdeča nit dokumentarnega filma Bili smo svetovni prvaki o fenomenu jugoslovanske košarkarske šole je zgodba o zanesenjakih, ki so s svojim vizionarstvom igro med košema popeljali v višave in dali svetu nekaj najboljšega, kar je proizvedla Jugoslavija. Postavili so trdne temelje za igro, ki je preživela rajnko skupno državo in postala del globalne zgodbe tudi držav naslednic.

Dokumentarec beograjskega režiserja Ivice Vidanovića in scenarista Aleksandra Miletića vsebuje veliko prvin nostalgije oziroma hrepenenja po minulih, zlatih časih, ko je košarka postala junak svojega časa. Temelj igre, ki je, kot ugotavlja Boris Kristančič, objektivna vrednota, so bili kreativnost, domišljija in vera v prihodnost. Zgodba o pionirjih jugoslovanske košarke seveda govori o preteklosti domiselne igre, brez katere – tako predsednik FIBA Francoz Yvan Mainini – ne bi bilo sodobne košarke. Vrhunec rodu, ki so ga poosebljali kasnejši trenerji in funkcionarji Bora Stanković, Radomir Šaper, Boris Kristančič, Aca Nikolić in Ranko Žeravica ter seveda skupina vrhunskih mojstrov na igrišču, je bila zlata kolajna leta 1970 v Ljubljani. Prav vsi analitiki se strinjajo, da je prvi zlati rod na krilih Iva Daneva tlakoval pot vsem kasnejšim. V Tivoliju je bil postavljen temelj vsemu, kar je košarka dala in še daje na tleh nekdanje Jugoslavije. V obdobju treh zlatih rodov od 1970 do 1990 je Jugoslavija osvojila tri zlate kolajne na SP in petkrat postala evropski prvak. Dala je tudi MVP svetovnih prvenstev, Iva Daneva (1967), Dražena Dalipagića (1978), Dražena Petrovića (1986) in Tonija Kukoča (1990) ter prve igralce EP, Radivoja Koraća, Krešimirja Čosića (dvakrat), Dalipagića, Petrovića in Kukoča.

Tudi danes se na območju nekdanje države rojevajo izjemni talenti in igra vrhunska košarka, a tako učinkovite reprezentance, kot je bila jugoslovanska, ni. To je tudi razumljivo, saj je kakovost razdeljena na šest selekcij. Če bi sestavili ekipo iz asov, ki smo jih gledali letos v Sloveniji, ni nobenega dvoma, da bi združena reprezentanca osvojila kolajno. Logično vprašanje po dobrem desetletju občasnih uspehov na EP in SP (v zadnjem desetletju je kolajne na SP in EP osvajala le Srbija), pa je, ali jugoslovanska šola košarke, kakršno smo poznali do razpada države, sploh še obstaja in kakšen je njen dejanski vpliv na svetovno oziroma evropsko košarko.

Nekdanji predsednik FIBA Bora Stanković pravi, da je pojem jugoslovanska košarka ugasnil s skupno državo. »Ostal je temelj igre, predvsem pa filozofija življenja, ki jo po svetu nosijo trenerji. Ohranjena je v prav vseh državah na območju nekdanje Jugoslavije. To dokazuje šest reprezentanc naslednic, ki so nastopile na letošnjem evropskem prvenstvu v Sloveniji. Nekje je ta duh ostal bolj prisoten, drugje manj, dejstvo pa je, da je na vsem območju pomemben del športnega življenja. Je tudi del globalne košarkarske zgodbe, kar je vendarle najbolj pomembno. Zato denimo na peto mesto Slovenije in še zlasti sedmo Srbije ne moremo gledati kot na neuspeha reprezentanc, ki sta si želeli kolajno. Dosegli sta realen rezultat, uvrstitev na SP in prihodnje EP pa sta izjemno pomembni za neposredni stik z vrhom in ohranjanje visoke ravni,« dolga leta prvi mož FIBA razmišlja o vplivu na sodobno košarko »jugo šole«, ki je bila, kot poudarja Kristančič, sinteza vsega najboljšega v stroki in posameznikih.

Posebnost jugoslovanskih trenerjev je bila odprtost, ki pa se ni končala na jugoslovanski meji. Znanje so si sistematično podajali iz roda v rod. Aca Nikolić, Ranko Žeravica, Mirko Novosel, Bogdan Tanjević, Dušan Ivković, Božidar Maljković, Željko Obradović in Zmago Sagadin so sinonim jugoslovanske trenerske šole. Največ znanja je v Evropo zagotovo prenesel Tanjević. Na vprašanje, koliko je na stari celini še prisotna filozofija jugoslovanskega modela, je brez razmisleka odgovoril, da je viden tudi tam, kjer omenjenih trenerjev in njihovih naslednikov (Jasmina Repeše, Duška Ivanovića, Željka Perasovića) ni. »Vsi smo imeli v tujini ob sebi domače trenerje, ki so se učili od nas. Zato danes lahko rečemo, da je naša miselnost prisotna domala v vseh reprezentancah in najboljših evropskih klubih. Prepričan sem, da imajo prav vse nekdanje republike vrhunske talente. Le vprašanje časa je, kdaj bo katera izmed selekcij dozorela in sestavila moštvo za naslov prvaka. Nekoč med 20 milijoni ljudi ni bilo težko iz množice sijajnih košarkarjev izbrati dvanajsterico zlatih fantov. Tudi sam sem okusil to izjemno kakovost leta 1970. Če nisi imel v rokah 25 točk, nisi imel domala nobenih možnosti, da bi se prebil v reprezentanco. Danes je ta kakovost razdeljena na šest majhnih držav, temu primerne pa so seveda težave,« Tanjević verjame, da miselnost jugoslovanske košarke, ki se zadnja leta zrcali tudi skozi hitro in domiselno igro v španski izbrani vrsti, ne bo nikoli zamrla. Na predstavitvi pa je bil nadvse vesel darila ustvarjalcev dokumentarnega filma (predstavili so ga v Ljubljanskem muzeju) – kopije zlate kolajne z ljubljanskega SP 1970. To kolajno si je vselej najbolj želel ...

Na vprašanje, ali je Ivkovića, Maljkovića in nenazadnje s Turčijo tudi prvega poraženca EP Tanjevića čas povozil, konkretnega odgovora med sogovorniki nismo dobili. Ivo Daneu meni, da se mladi strokovnjaki velikokrat premalo zavedajo svojih omejitev in ne poslušajo izkušenih poznavalcev, kar omenjena trojka je. Po svoje je bilo to tudi sporočilo in izročilo dokumentarnega filma Bili smo svetovni prvaki. Stara resnica košarke je, kot je dejal Ranko Žeravica, da je bolje biti dober obrtnik kot slab intelektualec.