Kar nam je uspelo, bo težko ponoviti

Madrid – Španski košarkar Juan Carlos Navarro je napovedal, da bo na evropskem prvenstvu odigral svojo zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu. Star je 37 let, s Španijo pa je bil mladinski in članski svetovni prvak, dvakrat finalist olimpijskih iger, dvakratni evropski prvak … Navarro je spregovoril za septembrsko izdajo španske revije Gigantes del Basket, intervju pa je na voljo tudi bralcem Dela.

Drži, da je to vaš zadnji reprezentančni ples?

Povsem drži. In mislim, da sem si izbral pravi trenutek za slovo. Sicer mi ni všeč, če nekaj trdim s polno gotovostjo, saj se stvari lahko hitro spremenijo, toda tokrat bo verjetno kar držalo. Prihajajo drugačne kvalifikacije, prihodnje poletje ni velikega tekmovanja, zato se zdi, da je prišel pravi trenutek. In rad bi se poslovil z novo kolajno.

Je torej letošnje evropsko prvenstvo za vas še toliko bolj posebno?

Po vsem, kar sem v zadnji sezoni doživel z Barcelono, mi je igranje za reprezentanco povrnilo željo za igranje košarke. Imel sem naporno sezono s številnimi poškodbami in težkimi povratki, zato sem poleti začel na novo. V reprezentanci so me vedno spoštovali in skrbeli zame, prav tako imamo vedno dobro moštvo.

Pred prvenstvom sta sodelovanje odpovedala Felipe Reyes in Rudy Fernandez, potem se je poškodoval še Sergio Llull.

Vsi omenjeni so zelo pomembni igralci, toda najbolj smo občutili Llullovo poškodbo. Je nezamenljiv, saj je zmožen potez, ki jih ne zna nihče drug. Kljub temu nam ni preostalo drugega, kot da zaigramo malo drugače in se borimo naprej. Brez Llulla nam je težje, a se borimo tudi zanj.

Letos ste postali košarkar z največ tekmami v španski reprezentanci.

Čutim neverjeten ponos. Za Španijo igram vseskozi od svojega trinajstega leta, zato je že del rutine, da poleti sodelujem v reprezentanci. To tudi pomeni, da sem ves čas ostal pomemben igralec, a najlepše je, da smo skupaj osvajali lovorike in kolajne.

Kljub temu je bilo nekaj polemik, ker španska košarkarska zveza za uradne nastope šteje tudi tekme, v katerih je določen igralec v zapisniku, čeprav potem ne igra niti sekunde.

Ne vem, temu se nisem posvečal, a to je enako, kot če bi Pauu Gasolu očitali, da ni igral v finalu svetovnega prvenstva zaradi poškodbe. Resda na prvi pripravljalni tekmi za letošnje evropsko prvenstvo nisem igral, toda vsi v moštvu treniramo za isti cilj. Skupaj zmagujemo in skupaj izgubljamo. Toda če mi kdo očita, da mi kakšna tekma v resnici manjka za rekord, sem prepričan, da jih bom na evropskem prvenstvu zbral povsem dovolj.

Se še spomnite prve tekme v državnem dresu?

Bilo je proti Litvi, ki nas je pošteno premagala (72:87). Bilo je v Granadi, pripravljali smo se na olimpijske igre v Sydneyju. Spomnim se še, da je tedaj dres s številko 7 nosil Jorge Garbajosa.

Kateri trije trenutki v reprezentanci so bili najlepši?

Finale svetovnega prvenstva na Japonskem, oba finala olimpijskih iger proti ZDA, še posebno v Pekingu, ker smo bili malce bližje zlati kolajni, kot zadnje pa bi izbral zaključni teden evropskega prvenstva leta 2011 v Litvi (Navarro je tedaj v četrtfinalu dosegel 26 točk proti Sloveniji, v polfinalu 35 točk proti Makedoniji in v finalu 27 točk proti Franciji, op. p.).

Kaj vse se je spremenilo od olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000 do danes?

Najprej si nihče ni predstavljal, da lahko z mladinsko reprezentanco leta 1999 slavimo v finalu svetovnega prvenstva proti Američanom. Tedaj je moja generacija spoznala, da ni nič nemogoče in da lahko igramo proti vsem. Zmeraj smo se tudi dobro razumeli in se zabavali z igranjem košarke. In prav vedno želimo postati še malce boljši.

Kako na vas vpliva, da ste vedno glavni favoriti za najvišja mesta?

Že dolgo čutimo, da smo moštvo, ki ga je potrebno premagati. Kar nam je uspelo v zadnjih letih, bo zelo težko ponoviti. V najlepšem spominu nam bo ostal govor trenerja K (nekdanji ameriški selektor Mike Krzyzewski, op. p.), potem ko nam je čestital, ker tudi sedanje ameriške zvezdnike prisilimo, da odigrajo najboljše za zmago.

Na evropskem prvenstvu igrate spet po šestih letih. Kdo so vaši glavni tekmeci?

Precej jih je. Srbija je vedno neugodna, Francija prav tako, Slovenija igra zelo dobro … Tudi precej drugih reprezentanc ima veliko znanja. Že med pripravami, ko nas je ugnala Belgija, smo spoznali, da si takoj kaznovan, če ne igraš na vso moč.

Ob predstavitvi reprezentance ste rekli, da boste najboljši v najtežji trenutkih, a po poškodbi Llulla je vaša vloga še pomembnejša.

Vsi vemo, kdo nosi največjo odgovornost, toda moja naloga je, da pomagam ekipi, kadar tako želi selektor. Enako je bilo že lani na olimpijskih igrah. Po Llullovi poškodbi moramo vsi pokazati malo več. Jaz verjetno še največ, a pripravljen sem na vse izzive.

Kakšne občutke ste imeli po klubski sezoni, vaši najslabši pri Barceloni?

Veliko je bilo slabih stvari, tudi delali smo slabo. Morali bi se boriti za lovorike, a nam ni uspelo. Kot kaže, je pred novo sezono postavljen boljši načrt.

Se vam zdi, da v klubu niso bili povsem pošteni do vas?

Če gredo stvari narobe, potem je to krivda vseh. Kljub temu verjamem, da nihče ne sme dvomiti o moji zvestobi do Barcelone. Večkrat slišim, kako zaslužim veliko denarja, da je moštvo moj ujetnik … To preprosto ne drži. Na vseh ravneh smo bili slabi, ne samo jaz. Sprejmem svoj del krivde, toda ljudje obsojajo preveč na splošno. Nekateri imajo tudi zelo slab spomin.

Trener Georgios Bartzokas je dejal: »Vse ekipe imajo probleme, če je znotraj igralec, ki ne razume, da zanj ni več mesta.«

Ta izjava me je zelo zmotila, še posebno, ker mi je ob odhodu govoril povsem drugače. Rekel je, da mu je bilo v čast, da je lahko sodeloval z menoj. In večji del sezone sploh nisva imela nobenih težav. Menim, da mi zelo težko očita karkoli.

Kakšen je novi trener Sito Alonso?

Veliko je že spremenil. Ima jasne ideje, hitro je razdelil vloge v ekipi. Veliko težav smo imeli tudi pri medsebojni komunikaciji, želji, borbenosti … Povsem držijo kritike, da je bil naš obraz povsem enak, ali smo zmagali ali izgubili. Pričakujem, da bo zdaj v moštvu več reda.

Kako se spominjate svoje epizode v ligi NBA pri Memphisu?

Na ligo NBA imam lepe spomine. Odigral sem 82 tekem in igral sem povsem enakovredno. Pozneje bi še lahko šel nazaj v ZDA, toda raje sem glavni igralec doma v moštvu, ki se bori za lovorike. Tako mi ni žal, da sem šel v ligo NBA, niti da sem se vrnil nazaj.

Kakšna je vaša košarkarska prihodnost?

Tako kot sem odločen, da končam reprezentančno kariero, sem tudi odločen, da nadaljujem klubsko. Veliko željo imam, da pri Barceloni spremenimo stvari na bolje. Če se bomo vse dobro dogovorili, smo lahko na koncu veseli vsi. A kdaj bom končal kariero, se še nisem odločil.

Pričakujete, da bo Pau Gasol vztrajal vse do 40. leta in naslednjih olimpijskih iger?

Če povem po pravici, ga vidim na olimpijskih igrah. Pravi, da je dobro pripravljen in takšen tudi je. Nam ni rekel še ničesar, toda verjamem, da bo nadaljeval.