Nachbar in Lakovič še nista rekla ne

Boštjan Nachbar in Jaka Lakovič se (še) nista poslovila od reprezentance. Vzela sta si pravico do »podaljška«.

Objavljeno
23. september 2013 10.21
Tanja Volarič, šport
Tanja Volarič, šport
Ljubljana – Zadnje dni je bilo eno od najbolj vročih vprašanj, ali bosta Jaka Lakovič in Boštjan Nachbar s sobotnim dvobojem res zadnjič slekla slovenski dres, potem ko sta skoraj poldrugo desetletje nizala nastope za reprezentanco. Slovenski starešini sta ugibanja podkurili z napovedmi, včeraj pa si vendarle vzeli pravico do »podaljška«.

Zdaj 35-letni Lakovič in dve leti mlajši Nachbar sta v zdajšnjem rodu ne le rekorderja po številu prvenstev, na katerih sta nastopila, marveč tudi po stažu v članski reprezentanci. Zdajšnji kapetan je za Slovenijo prvič nastopil leta 2001 in odtlej sodeloval na vseh sedmih prvenstvih stare celine, slovenski reprezentant je bil tudi ob obeh slovenskih nastopih na SP 2006 in 2010 ter v kvalifikacijah za OI 2008, medtem ko je Nachbar po ognjenem krstu v kvalifikacijah za EP 2001, ki so bile leta 1999, nanizal štiri EP (2003, 2005, 2009, 2013) in s soigralcem delil napore na SP v Turčiji in na Japonskem. Nič čudnega, da se jima je po 14 oziroma 12 letih EP na domačih tleh ponudilo kot idealna priložnost za upokojitev, a ob včerajšnjem slovesu od soigralcev jima je zbogom vendarle obtičal v grlu.

»Po zadnjem nastopu Slovenije na EP se namenoma nisem sprehodil skozi mešano cono in se izognil srečanju z novinarji. Vedel sem, da bo vse zanimala moja prihodnost in nisem hotel zasenčiti moštva, ki je bilo v tistem trenutku najpomembnejše. Zdaj lahko rečem, da bi si rad vzel dve noči ali več za razmislek. Pred časom sem dejal, da se bliža čas, da prostor prepustim mlajšim, a končne odločitve še nisem sprejel. Najprej si želim govoriti s svojimi bližnjimi,« si je Lakovič odlog vzel sam, Nachbar pa ob pomoči. »V soboto zvečer mi je Maljković svetoval, naj se najprej pogovorim z najbližjimi. Prihodnje leto je na vrsti SP, dvakrat sem že nastopil na njem in videl bom, ali bom še tretjič. Hvala Božu za nasvet, brez tega bi zdaj že zaključil reprezentančno pot. Tako pa pustimo še en odstotek možnosti, da jo podaljšam,« je Nachbar sledil soigralčevemu zgledu.

Najstarejšemu članu moštva se je zahvalil za vse preživete trenutke v 12 letih, saj sta leta 2001 skupaj debitirala tudi na evropskem prvenstvu. »Super je bilo imeti takšnega kapetana, saj stalno veliko zahteva. Za mano so najlepši tedni mojega življenja, občutka, ko te podpira vsa država, v tujini, v klubu ne moreš doživeti. Četudi smo ostali brez odličja, ki smo si ga močno želeli – po četrtfinalu kar nisem hotel iz hotela, tako hudo mi je bilo. Kar smo naredili v zadnjem obdobju, se bo težko ponovilo. Je pa za mano dolga pot, da sem prispel do te točke, prvič sem za člane igral prav proti Ukrajini in prav hecno je, kako čudna so pota usode, da sem proti njej tudi končal letošnje EP,« je ugotavljal Nachbar, ki je analizo EP prepustil starejšemu po letih in višjemu na lestvici tudi po številu nastopov za Slovenijo.

»Jaz sem tak tip, da tudi na pripravah zahtevam isto kot v četrtfinalu s Francijo. Naše sanje se niso izpolnile, a 5. mesto je dober rezultat, pelje nas na SP v Španijo in EP v Ukrajino. S tem si je Slovenija za nekaj časa zagotovila nastope na največjih tekmovanjih, kar ogromno pomeni za slovensko košarko. Že med zdajšnjimi reprezentanti redki vedo, kako je igrati kvalifikacije za veliko tekmovanje, ko potuješ z avtobusi in igraš v čudnih terminih s čudnimi sodniki. Pogosto so bile kvalifikacije težje kot EP. To vem jaz, to ve Boki. Zato smo lahko zadovoljni,« je Lakovič poslal sporočilo, ki ga bodo morali njegovi nasledniki vzeti resno, da v prihodnje ne bi zapravili dediščine dosedanjih rodov. Včeraj je za prelomnico slovenskega preboja pod evropski vrh vzel leto 2005, ko je Slovenija pod vodstvom Aleša Pipana v Beogradu končala EP kot 6. in po tistem se je za reprezentanco vse radikalno spremenilo. Med drugim je odtlej, kot je dejal, v moštvu stalno dobra kemija.

In kako organizator igre iz Ljubljane, ki je večino kariere na tujem prebil pri Panathinaikosu (4 leta) in Barceloni (5 let) ter leta 2010 s slednjo postal tudi evropski klubski prvak, vidi slovensko reprezentančno prihodnost? »Sončno bo z občasnimi plohami. No, šalo na stran. Za naslednjih nekaj let se za slovensko košarko ni bati, mlajši bodo ob tem vse boljši in bolj izkušeni. Dober primer sta Zoran Dragić in Edo Murić, pri katerih se razlika v igri v primerjavi z Litvo 2011 neverjetno pozna, naredila sta velik korak naprej. Mislim, da se bo enako zgodilo z drugimi, ko bodo dobili priložnost. Ko bodo dozoreli, bodo pripravljeni prevzeti tudi odgovornost na svoja pleča,« je prepričan Lakovič, ki se po poškodbi hrbta v pripravljalnem obdobju, zaradi katere je izpustil lep del treningov v avgustu, zdaj v Avellino odpravlja tudi z vneto ahilovo tetitvo.