Natečaj: Moj najljubši velikan

Zmagovalki košarkarskega natečaja Maja Strle in Rebeka Sekač nagrajeni z dresoma s podpisi slovenskih junakov.

Objavljeno
04. september 2013 13.29
Delo.si
Delo.si
Moj najljubši košarkar

Sem Maja Strle, stara sem 12 let in imam rada šport. Tudi sama sem dve leti trenirala karate, tri leta pa plavanje (sedaj se bom lotila česa drugega – ne vem pa še, česa). Športna tekmovanja zelo rada spremljam tudi po TV – med njimi najraje košarko, zato se že zelo veselim bližajočega se eurobasketa.

Razmišljala sem, kdo je moj najbolj priljubljeni slovenski košarkar. Vsi so seveda dobri – ne dobri, temveč odlični! Najbolj pa mi je pri srcu Miha Zupan. Občudujem ga, ker vem, da je skoraj popolnoma gluh, pa je kljub tej svoji težavi enakovreden tekmec vsakemu zdravemu igralcu. Slišala (ali pa prebrala) sem, da je bil pred nekaj leti izbran tudi za najboljšega gluhega športnika na svetu, kar je zelo lepo priznanje. Škoda, da ni bil povabljen v našo reprezentanco, ki bo igrala na eurobasketu. Ker pa je vsaka slaba stvar tudi za kaj dobra, se je ob neudeležbi na eurobasketu lahko udeležil olimpijskih iger gluhih, ki so pred kratkim potekale v Bolgariji.

Ob tem našim reprezentantom na evropskem prvenstvu tudi želim veliko sreče in uspeha. Že držim pesti, hkrati pa upam, da si bom katero od tekem lahko ogledala tudi v živo.

Maja Strle, Kamnik

Moj najljubši košarkar-velikan

Moj najljubši košarkar ni ravno najvišji velikan, saj šteje »le« 194 centimetrov, a ravno to mu omogoča neverjetno eksplozivnost in »tigrasto« hitrost, ki jo s pridom uporablja v svojih atraktivnih in zelo uspešnih prodorih. Prav lep je gledati, kako nasprotnike (ki jim ne preostane nič drugega, kot, da le strmijo vanj oziroma v njegov hrbet, saj je sprednji del telesa ob takem šprintu praktično nemogoče vedeti ali pa naredijo prekršek) enega za drugim prehiteva in z elegantnim polaganjem ali metom na koš zaključi napad. Pišem namreč o enem najboljših košarkarjev ta čas pri nas, ki svojo domovino ne zastopa le na tekmah slovenske reprezentance, temveč je veliko uspehnajljubši velikana požel tudi »čez lužo«, natančneje v ligi NBA, kjer se povsem enakovredno kosa z najboljšimi košarkarji na svetu. Seveda, to je Goran Dragić, ki je moj velik vzornik. Všeč mi je, ker je poleg tega, da je vrhunski košarkaš, tudi izredno simpatičen in preprost fant. Kljub temu, da igra v Ameriki, kjer je tudi zelo priljubljen (ena oboževalka mu je celo napisala neko pesmico v angleščini), je ostal prijazen, skromen in dostopen vsakomur. Mislim, da so to vrline, ki dajo športniku še dodatno vrednost in so pomembne tako v svetu športa kot vsakdanjem življenju. V času poletnih počitnic, ko imam časa na pretek, velikokrat gledam njegove posnetke, nato pa se hitro odpravim na igrišče, kjer ure in ure vadim razne trike in prehode, pa kljub temu vse skupaj niti malo ni podobno videnemu, zato ni čudno, da se včasih zgodi, da me oče ob robu igrišča le nemo gleda in po nekaj neuspelih poskusih raje priporoči vaje meta na koš. A tako pač je, in tolažim se, da je Goran profesionalni igralec, jaz pa le rekreativna igralka in (upam) še veliko boljša navijačica. Tako se že zelo veselim letošnjega evropskega prvenstva in ogleda tekem ter glasnega navijanja, ki včasih preide že kar v vpitje, saj sta tudi moja starša ljubitelja košarke in športa nasploh.

Dolgo časa je bila moja goreča želja, da bi »Gogija« lahko vsaj enkrat v življenju videla v živo. Pa ne tako, na tekmi, temveč kje zunaj igrišča oziroma dvorane, saj bi bila zelo vesela, če bi mi uspelo pridobiti njegov avtogram ali se morda (na to sploh nisem upala pomisliti, saj se mi je zdelo povsem neverjetno) slikala v njegovi družbi. In predlanskega poletja se mi je želja izpolnila. Skupaj s starši smo se v mesto odpravili na kratek sprehod in ogled ulične košarke. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko tam srečala nekoga, ki sem ga vse do takrat občudovala le prek televizijskih sprejemnikov. Ko se je dogodek bližal koncu in je sledil le še finale in tekmovanje v zabijanju, pa se je zgodilo,... Napovedovalec je po zvočniku napovedal, da bodo na igrišče prišli ocenjevalci, med katerimi bo tudi prav poseben gost. Med gledalci je završalo in kar naenkrat zadonelo: »Gooooran Draaaagić!« Prosim, lahko ponovite ime? Se mi dozdeva ali je vse skupaj resnično? In ja, vse skupaj je bilo res. A najpomembneje je šele sledilo. Ko se je tekmovanje zaključilo, so vsi ocenjevalci zapustili igrišče. Tako je minilo le nekaj trenutkov in Goran se je počasi bližal prostoru, kjer smo stali mi trije. Ko je bil že skoraj mimo in sem bila prepričana, da je priložnost, da bi se z njim slikala že zamujena, pa ga je moj oče poklical kar po imenu. Meni se je zdelo kar malce preveč direktno oziroma skoraj nevljudno, a vseeno se je Goran ustavil in z nasmehom privolil v fotografiranje. Tako sem se končno slikala z mojim košarkarskim idolom in se seveda s tem malce pohvalila tudi pred prijatelji! Ta trenutek mi bo ostal za vedno v spominu in Goranu sem nadvse hvaležna, da mi je to omogočil! Pravijo, da če si nekaj želiš zelo močno, da se potem to tudi uresniči. In res je, ena želja se mi je že uresničila, zdaj lahko upam, da Gorana mogoče kdaj spoznam tudi osebno in mi mogoče pove oziroma pokaže kakšno od njegovih košarkarskih spretnosti ali celo skrivnosti. In potem bom zopet vsak prosti trenutek izkoristila za odhod na igrišče in učenje ter uživanje v igranju košarke, ki je moja velika ljubezen.

Rebeka Sekač, Ljubljana