Neponovljivo

Domoljubna drža, v minulih tednih močno okrepljena pod pritiskom reklamne mašinerije, onemogoča takojšnje razumno ocenjevanje letošnjega dosežka slovenskih košarkarjev. Kdor bi si v trenutkih vsesplošne čustvene katarze drznil pomisliti, da 5. mesto na domačih tleh ni uspeh, na kakršnega smo računali ob prevzemu vloge gostiteljev in velikih stroškov, bi se znašel v resni nevarnosti, da ga obtožijo veleizdaje. Za antikrista bi ga razglasili tudi vsi, ki so pred štirimi leti uperili prst v Jureta Zdovca, ker je pripeljal še bolj oslabljeno Slovenijo »le« do 4. mesta. Napovedal je namreč kolajno, za kar letos nihče ni zbral dovolj poguma ali norosti, kakor želite.

Toda kdor bo ovrednotil nastop levjesrčnih in simpatičnih, a tudi tehnično-taktično omejenih »junakov« za podvig, se bo lahko kmalu ugriznil v jezik in našel pravo besedo: neponovljivo. Kdo bi namreč vedel, kdaj se bomo še enkrat opogumili in se prijavili za organizatorja tako velikega tekmovanja, ali kdaj bo konkurenca vnovič tako okrnjena. Predvsem pa, kdaj bomo spet lahko sestavili moštvo, ki bo sposobno naskoka na vrh.

Potem ko je Slovenija po SP 2010 in EP 2011 ostala brez osmih starejših igralcev, je moral selektor letos krepko postrgati po zalogah. Sestavil je mešanico obetavnih in izkušenih košarkarjev, ki je delovala bolj sveže kot prejšnje, toda že pred EP smo opozarjali, da izbrana vrsta še nikoli ni imela tako visokega starostnega povprečja (28,2 leta). In zdaj bo treba nositi posledice demografskih podatkov. Grozi nam, da bomo znova izgubili vsaj tretjino moštva, adutov iz rokava, ki bi lahko nemudoma dali moštvu dodatno razsežnost in vztrajali vsaj še tri leta, pa z izjemo 29-letnega Erazma Lorbka niti nimamo. V stranske vloge bo lahko vskočilo nekaj kandidatov za domači eurobasket, njihovi nasledniki, ki na tekmovanjih mlajših kategorij zadnjih let igrajo med evropskimi drugokategorniki, pa zaradi vse slabšega dela klubov ne bodo mogli jamčiti niti uvrstitve na EP. Morda utegne priti celo dan, ko bomo prosili vodilne može FIBA, naj ga razširijo na 32 reprezentanc.

Zato ocene, kolikšen uspeh je Slovenija dosegla z uvrstitvijo na SP 2014, zvenijo celo paradoksalno. V Španijo se ne bo mogla podati s prav visokimi cilji, saj jo čaka temeljit remont, pri katerem je v zamudi zaradi domačega EP. Večja pridobitev je posledična neposredna vstopnica za EP 2015, ki bo za vse reprezentance vrhunec ciklusa kot odskočna deska za OI 2016. In kdo bi moral popeljati Slovenijo v nove čase? Božidar Maljković kot košarkarska različica Zvonimirja Serdarušića ni prinesel želenega presežka, le rezultate (7. in 5. mesto ob devetih porazih na 22 tekmah na EP), na kakršne so nas navadili že domači strokovnjaki. Zdovc svojega učitelja celo prekaša, toda pred njegovo morebitno vrnitvijo na slovensko klop se ponuja podobno vprašanje kot pred meseci pri Unionu Olimpiji. Je trener, ki iskreno priznava, da se veliko bolje znajde z rutinerji in da mladim nekako ne zaupa, optimalen za začetek prenove?