Tiskane izdaje
Ljubljana - Ukrajinska reprezentanca se je letos prvič prebila v drugi krog košarkarskega EP, za vsem pa s trdnim projektom stoji prvi mož njene nacionalne zveze, legendarni Aleksandr Volkov, olimpijski prvak iz leta 1988. V Ljubljani uživa že od prvega dne, zagotovo pa se bo ne glede na razplet vrnil tudi na finale.
Ste zelo uživali?
Sem, a smo poskusili vsi hitro potlačiti čustva, saj imamo zdaj celo odprto pot za nastop v četrtfinalu. Rekli smo si, da nismo še nič opravili in da gremo dalje. V košarki pač nič ne moreš načrtovati vnaprej, prilagajaš se sproti.
Ste s tem dosegli prvi cilj?
Bolj najmanjši možen cilj, zdaj hočemo več.
Edini poraz ste doživeli s Francijo. Koliko odgovorov o moči vaše zasedbe vam je dal prvi teden?
V domovini so bili mnogi skeptični. Menili so, da bomo dosegli kvečjemu zmago ali dve in da bo čudež, če bomo preskočili prvi del. Zdaj vsi z zanimanjem spremljajo, ali je šlo za naključje in srečo ali pa gre za globok, resen projekt in smo res pripravljeni še na kaj več. Vsi okoli mene, tudi jaz, smo maksimalisti. V karieri sem vedno meril le na prvo mesto, drugo je bilo zame in za vse v Sovjetski zvezi katastrofa. Enako je z našim zdajšnjim trenerskim štabom, ki to prenaša na igralce. Prvi preizkus je za njimi, z zanimanjem bom gledal, kako se bodo prvič v zgodovini odzvali na drugega.
Vaš del Evrope se košarkarsko zelo prebuja, ob vas tudi Latvija, Gruzija. Kaj je razlog?
Vrsto let smo se trudili, da smo prišli do ravni, ko lahko prihajamo do pokroviteljev oziroma virov financiranja. Je pa seveda trajalo dlje kot denimo na Balkanu, kjer je bila košarkarska tradicija vedno močna. V Ukrajini smo izgubili kakšnih deset let, ko je bila košarka povsem prepuščena sama sebi. Zdaj nas spremlja veliko lokalnih škandalov, kar pa je dobro, saj tudi to pritegne pozornost. V teh dneh je košarka v ospredju vseh ukrajinskih medijev in vsi se sprašujejo o košarki, igralcih, trenerju.
Je bila to vaša vizija?
Po koncu kariere nisem mogel sprejeti dejstva, da gre ukrajinska košarka navzdol. Ko smo pred leti v Kijevu izgubili z Dansko, je bila to budnica, da je treba takoj nekaj narediti. Še smo precej oddaljeni od cilja, a obenem bomo gostili naslednje EP, kar je idealna priložnost za razvoj. Letos smo prvič organizirali kadetsko EP, ki je bilo zelo uspešno. Zdaj temu sledi članska zasedba.
Reprezentanco ste dali v roke Mika Fratella, ker ste ge zelo dobro osebno poznali. A zakaj ste dali prednost trenerju z ameriškim načinom razmišljanja navzlic bogati ponudbi odličnih evropskih trenerjev?
Naši košarkarji niso imeli zmagovalne miselnosti, potrebovali so samozavestnega trenerja s polnim košarkarskim znanjem, ki jim lahko ponudi drugačen način telesne in psihološke priprave. Zelo sem vesel, da sem imel prav. Dogaja se to, kar sem čutil, ko je bil moj trener in sem pod njegovim vodstvom postal drugačen ne le kot košarkar, marveč se je spremenila tudi moja miselnost. Igralci so potrebovali vodjo, saj tega v moštvu ni. Nimamo Tonyja Parkerja, Dirka Nowitzkega, Pauja Gasola... Fratello je doslej opravil izjemno delo, četudi je moj izbor pospremil niz kritik, ker sem šel po njega v ZDA. A vedel sem, kaj počnem.
V ligi NBA ste preživeli tri leta, kar spet ni tako veliko, vendar se zdi, da vas je to obdobje zelo zaznamovalo. Ste zelo naklonjeni ameriškemu načinu dela in razmišljanja?
Sem, obožujem ameriški šport, ne le košarko, tudi nogomet, hokej. Seveda določene stvari pri njih lahko kritiziramo, a na splošno gre za najbolj utečen športni sistem na svetu. Poleg tega so bile moje hčerke tam rojene in imajo ameriško državljanstvo, pogosto tudi potujem tja. ZDA doživljam kot drugo domovino.
Vam je bližje njihova miselnost kot evropska?
Odrasel sem v Sovjetski zvezi, ki je bila ogromna država, z velikimi ambicijami in tudi odgovornostjo. Sem njen produkt in v ZDA se zato lahko najdem, saj je po tej plati zaradi velikosti države enako, evropska miselnost pa je nekoliko drugačna. Zdaj sem na čelu ukrajinske košarke, ki si utira pot v evropski prostor, razmišljamo pa celo o SP, saj smo zelo blizu temu, da bi se tja lahko tudi uvrstili.
Svojčas je evropska košarka veljala za središče znanja in izkušenj. Zakaj zdaj vse več moštev na čelu reprezentanc postavlja trenerje iz ZDA?
Svet se je spremenil, ni več jasne ločnice, predvsem pa se v ZDA igra najboljša košarka na svetu. Mislim pa, da ima Evropa dovolj moči, da po tej plati lahko tekmuje z ZDA, le lotiti se moramo izziva. Če so namreč ameriški igralci telesno močnejši, morajo biti evropski pametnejši. In če bomo imeli čez deset let velike dvorane, moramo zgraditi tudi dobre lige, dvigniti EP na drugo raven. Zakaj torej ne bi vzeli ameriškega znanja in ga uporabili v svoj prid? A za to bomo morali spremeniti evropsko košarko. Nisem zadovoljen, kako se zdaj razvija. Evroliga je omejena, ker ne pokriva celotne celine, kot je primer v nogometu. Ni jasnega sistema, kako se moštva menjajo. Tudi tekme v Ljubljani bi bile lahko bolje promovirane in lahko bi dobili več denarja.
Ste ena redkih reprezentanc, v kateri le dva igralca igrata v tujini. So zaslužki v domači ligi tako visoki, da se jim ne splača v tujino, ali po njih doslej ni bilo takšnega povpraševanja?
Zadnje čase je v Ukrajini ogromno oglednikov iz tujine, lige NBA, a prej naši košarkarji niso bili tako izpostavljeni in se tudi niso toliko selili v tujino. Pogodbe so pri nas sicer dobre, četudi ne tako visoke kot v Rusiji. Imamo pa nekaj odličnih igralcev, prihaja Alex Len, ki ga je Phoenix izbral kot petega na naboru. Te dni sem slišal, da smo v drugi krog napredovali, ker druge reprezentance niso v popolnih zasedbah. A saj tudi mi nismo. Sergija Liščuka iz Valencie ni tu, prav tako ni Arturja Drozdova in Oleksija Peherova, ki je že igral v ligi NBA. Vsaj pet jih manjka, ki bi morali biti v reprezentanci. Tu je rezervna zasedba, pri čemer imamo tudi v ozadju - pri mladih - nekaj izjemnih talentov, Svjatoslav Mihaljuk je ta čas najbolj zaželen, skavti in klubi norijo za njim.
Z vidika naslednjega organizatorja imate letošnje EP pod drobnogledom. Kaj vam je padlo v oči?
Načeloma nam je vse jasno, saj imamo odlično organizacijsko ekipo, saj bo košarkarsko EP pri nas verjetno izvajala enaka ekipa, kot je nogometno EP. Pri nas bo vse večje, razdalje, ki jih bo treba premagati, dvorane. Za nas bosta ključni dve stvari: kako preprečiti morebitne nerede med navijači in kakšen sistem prodaje vstopnic naj izbremo, saj so v Sloveniji prešli na prodajo vstopnic za posamezne tekme. v Sloveniji imamo skupino ljudi, ki analizira vse, od prodaje, televizijskih prenosov, zbirajo podatke, ki jih bomo potem analizirali. Tu se bo izmenjalo okoli 20 do 30 ljudi.
Slovenija je organizacijo pridobila z željo, da bi zdajšnjemu rodu ponudila priložnost za osvojitev odličja, kaj pa je gnalo vas?
Promocija košarke zagotovo, a še bolj to, da zgradimo nove dvorane. Dolgo sem se ubijal z razmišljanjem, kako naj pridemo do infrastrukture, in EP je edina pot. Imamo 25 regij in če pri nas v Ukrajini nekdo naredi nekaj dobrega, ga vsi posnemajo. Če bomo zgradili nekaj dvoran po državi, bodo to poskušali imeti še drugje.
Koliko dvoran boste dejansko postavili?
Trenutno jih gradijo sedem. Ne vemo sicer, kako jih bomo lahko uporabili, niti, koliko jih bo pravočasno končanih, a če bomo zgradili pravočasno tri, bom zadovoljen.
Ste res ostali brez glavnega pokrovitelja Aerosvita?
Res je, podjetje je bankrotiralo in ga ni več, zato iščemo novega glavnega pokrovitelja. Zdaj se pogovarjamo s FIBA Europe, pri kateri zamujamo s plačili, kdo ga bo zamenjal. Z novim kandidatom se še pogajamo, pričakujem pa, da se bomo dogovorili v nekaj tednih.
