Posebneži brez klubov za las ob pot v Stožice

Jesenice – Reprezentanca Bosne in Hercegovine je v petih tekmovalnih dneh turnirja v Podmežakli doživljala številne vzpone, kar pa njenega selektorja Aleksandra Petrovića niti ni presenečalo. Nenehno je ohranjal samozavest, upal na vizum za Stožice, pa sinoči ostal brez njega. O svojih igralcih kot tudi navijačih ter slovenski reprezentanci je govoril posebej za Delo.

Petrovićeva izbrana vrsta pred prvenstvom ni sodila v krog najresnejših kandidatk za vrh, po porazu na premieri z Latvijo so se ji delnice še bolj znižale. A v tretjem nastopu je le dočakala zasuk in se odtlej predstavila v precej zanesljivejši podobi. Sinoči je bila že na poti proti drugemu delu, a ji je ob nekaj zgrešenih metih v končnici tekme avtobus za Stožice ušel …

»Ničesar ne morem nikomur zameriti. Pravzaprav sem ponosen na te fante, saj so pokazali nepopustljiv značaj. Ko bi nam vsaj pomagali Črna gora z zmago proti Litvi ali včeraj Makedonija z Latvijo …« je Aleksandar Petrović vzdihnil ob slovesu od Podmežakle, kjer mu ob uvodu v prvenstvo še zdaleč ni kazalo tako optimistično kot sredi včerajšnje sklepne predstave: »Na velikih tekmovanjih si je vedno najtežje priboriti prvo zmago. Res smo si mislili, da bomo za začetek ugnali Latvijce in tako sproščeno nadaljevali svojo pot na Jesenicah. Pa se nam je načrt sfižil! Malce zaradi naših napak, malce so nam jo zagodli tudi zelo kakovostni tekmeci, kar so nenazadnje pokazali tudi v naslednjih predstavah,« izkušeni strokovnjak in nekdanji dolgoletni reprezentant kar ni mogel prezreti nove velike košarkarske zgodbe z Baltika. A tokrat ne že dolgo znane litovske, temveč v izvedbi latvijskih sosedov.

»Spomnite se prvenstva pred dvema letoma. Že takrat se je Latvija v vseh petih nastopih uvodnega kroga konkurenčno postavila po robu uglednim tekmicam, pa ji je v končnicah vedno znova malce zmanjkalo za podvig. Zdaj je moštvo izkušenejše, nenazadnje je s tem trenerjem že pet sezon, zato me uspehi niti ne presenečajo,« je povedal Petrović, doma iz Šibenika, za mnoge znan kot brat slovitejšega košarkarja in pred 20 leti tragično preminulega Dražena. Številnih zmag v reprezentančnih in klubskih dresih sta se veselila skupaj, ni pa ju bilo skupaj spomladi 1983, ko se je jugoslovanska izbrana vrsta predstavila tudi na Jesenicah: »Ne, zdaj sem prvič tukaj v tekmovalni vlogi. Za reprezentanco sem prvič igral 1984. A dobro se spomnim priprav s Cibono pred 25 leti v Kranjski Gori, pozneje sem bil kot trener pogosto na Rogli in v Zrečah.«

Toda bolj kot o spominih je seveda Petrović v teh dneh razmišljal o učinku svojih košarkarjev. Ti so iz dneva v dan – z izjemo včerajšnje tekme končne odločitve za uvrstitev v naslednji krog – vedno znova začeli slabo, pa se nato zbujali v drugi polovici dvoboja. »Morda igralci kar podzavestno razmišljajo o tem, da imamo ozko izbiro na klopi in zato hranijo moči. A seveda je bilo za nas najpomembneje, da smo se v tej zelo izenačeni skupini pravočasno vrnili v boj za napredovanje,« se je ozrl k zadnjemu koncu tedna selektor bosanskohercegovske reprezentance, prikimal opazki o spoznanju o izjemni negotovosti v Podmežakli, potem ko že po treh kolih ni bilo reprezentance brez poraza, ter se spomnil tudi vseh težav pri svoji vrsti v pričakovanju prvenstva.

»Pravzaprav smo bili že pred poldrugim letom v dvomih, kako se lotiti dela z reprezentanco. Košarka v BiH ima nekaj izjemnih talentov, obenem pa za takšno tekmovanje potrebuješ tudi izkušene igralce. Poglejte, naš prvi zvezdnik Mirza Teletović več kot eno leto ni igral tekme, sploh pa smo posebneži že po tem, da imamo na tem prvenstvu sedem igralcev brez kluba,« je poudaril in dodal, da tudi sam vodi izbrano vrsto brez pogodbe: »Gre za prijateljstvo z določenimi posamezniki iz košarkarskega vrha v BiH, dogovorili smo se za sodelovanje do vključno tega prvenstva, kako bo naprej, še ne vem.« Na Jesenicah je pričakoval več podpore reprezentanci (»Mislil sem si, da se bomo tu počutili kot doma, a drugi, predvsem Makedonci, Srbi in Litovci, so zbrali na tribunah več navijačev.«), ne preseneča ga slovenska košarkarska vznesenost.

»Vaša reprezentanca je nared za vrhunski izid. Sprva sem bil zadržan, saj pripravljalne tekme v domačem okolju ne ponujajo prav realne podobe. Toda ko je Slovenija preživela tisto hudo uvodno breme s Češko, je lažje dihala, ugnala še Španijo, postala bolj sproščena. A zagotovo bo še zelo zanimivo,« je omenil in sinoči pomahal v slovo Podmežakli. Ponosen na opravljeno, a vendarle žalosten, ker tri zmage niso bile nagrajene s selitvijo v Stožice …