Prijatelji, a le do začetka dvoboja s Slovenci

Celje – Gruzijska košarka je morda res dala slovenskega zeta, njen selektor pa pred leti Goranu Dragiću olajšal prehod v ligo NBA, a v jutrišnjem dvoboju košarkarji iz države s 4,5 milijona ljudi ne bodo prav nič prijateljski, četudi sta dva njena nosilca igre karieri gradila pri Unionu Olimpiji. Najdlje Manučar Markoišvili, ki se je včeraj izkazal s še vedno odlično slovenščino.

V treh sezonah, kolikor jih je med letoma 2004 in 2007 preživel v Ljubljani, je 26-letnik iz Tbilisija pustil močan pečat in s svojo borbenostjo osvojil srca slovenskih ljubiteljev košarke, tudi včeraj pa je jezo po porazu, in to predvsem nad samim sabo, že kmalu po tekmi porinil na stran. »Imeli smo velike možnosti za zmago in četudi to težko izrečem, sem jezen predvsem nase, ker sem tako slabo igral. Če bi bolje, bi lahko zmagali,« je po porazu s Hrvati, proti katerim bi Gruzinci ob drugačnem razpletu lahko naredili velikanski korak k drugemu krogu, krivdo nase prevzemal novi član Galatasaraya. Ob odsotnosti izkušenih Zaze Pačulie in Tornika Šengelije je pač velik del odgovornosti na njegovih ramah in do sebe je neprizanesljiv kljub težavah tik pred začetkom EP, saj si je konec avgusta poškodoval gleženj in se prestrašil, da bo ogrozil celo svoj nastop. Kar bi bil za Gruzince še en hud udarec, saj so ob odsotnosti obeh enbeajevcev že pod košem osiromašeni in pri le enem klasičnem centru, še enem nekdanjem košarkarju Olimpije, Giorgiju Šermadiniju.

Potem ko je po tekmi s krajšim druženjem razveselil skupino slovenskih prijateljev, s katerimi še naprej ostaja v stiku in ki so ga prišli spodbujat iz ljubljanskega Sostra, je pritrdil, da je prav Šermadini zdaj ključen mož njihove zasedbe. Na kar je že v sredo opozoril trener Igor Kokoškov, ki je, kot je dejal, okoli edinega centra tudi gradil moštvo in zato pričakuje, da bo ta ponujeno priložnost obilno izkoristil. »A tokrat ga nismo uporabili, kot bi ga lahko, malo smo pozabili nanj, a sta Georgij Cincadze in Ricky Hickman zelo dobro igrala, zato niti nismo podajali žog pod koš. Zame je Cincadze odličen organizator igre, ki dobro igra tudi v obrambi in razume igro. Prepričan sem, da bo po EP podpisal zelo dobro pogodbo,« je Markoišvili s tem odprl poglavje, na katerega je pred njim opozoril že njegov v Slovenijo poročen rojak Vladimir Boisa, nekdanji gruzinski reprezentant, ki z družino vsak dan od blizu spremlja nastope svoje reprezentance. Slednji je namreč po dvoboju kar malo razočaran dejal, da že pet let okolico prepričuje o Cincadzejevi vrednosti, a da je v lobije različnih zastopnikov težko prodreti. In da bi bil Cincadze odličen tudi za Union Olimpijo.

Gruzinci nasploh delujejo kot velika družina, v katero se je odlično povezal tudi selektor Igor Kokoškov, zdaj pomočnik pri Clevelandu, ki si je v času Dragićevega prihoda v NBA kariero gradil prav pri Phoenixu. »Njemu gre ogromno zaslug, da smo prišli tako daleč v Evropi. Z nami je od leta 2008 in njegova prednost je, da razume našo miselnost, naše igralne kvalitete. Iz nas potegne vselej največ, kar se da, ker pa smo že tako dolgo skupaj, nam ni treba izgubljati toliko časa z uigravanjem in učenjem. Pomagal nam je, da smo postali pravo moštvo. S prejšnjimi selektorji nismo nikoli nič naredili. Škoda le, ker nimamo Pačulie in Šengelie, saj bi še nadgradila našo igro. A tako pač je,« Markoišvili ocenjuje, da Kokoškov kljub temu, da celo leto preživi v ZDA, dobro preklaplja v evropsko košarko in zato po slogu igre niso kopija ameriške zasedbe.

Po bolečem porazu s Hrvaško so se sicer zdaj znašli v situaciji, ko bodo morali že proti Sloveniji loviti točke za napredovanje v drugi del. Mu bo dobro poznavanje slovenske košarke pomagalo? »Ne toliko, saj ima Slovenija veliko mlajših igralcev, ki so zdaj prišli v ospredje. Igrajo agresivno in na to bomo morali biti pripravljeni. Predvsem bo pomembno, da bomo vztrajali pri naši igri in prišel bo tudi rezultat. Na odprtju EP proti Čehom niso igrali tako dobro, a to je bila šele prva tekma, pričakovanja so bila velika, in še nič ne pomeni. Upam, da bomo igrali obrambo, kakršno znamo,« si je zaželel Markoišvili, ki je v pogovoru za Delo nekajkrat pojasnil, da žal ne govori najbolje slovensko in da mu vmes uhajajo tuje besede in v šali dodal, da pa vsekakor razume, ko mu kdo reče kaj slabega. Visoka merila niso vedno slaba, a njegov primer in znanje bi bila marsikomu lahko za zgled …