Tiskane izdaje
V sredo se bo začelo zares. Vam bo odleglo? Ali pa se s prvenstvom za vas šele začenja tista prava živčnost?
Pravzaprav bo držalo oboje. Po svoje mi bo odleglo, hkrati pa komaj čakam, da se začne. Enako verjetno velja za košarkarje, ki so se dva meseca pripravljali za prihajajočih 20 dni.
Ste sicer temperamenten navijač?
Odvisno od situacije. Včasih sem čisto miren in »skuliran«, spet drugič znam popeniti in izstreliti kakšno besedo, ki je ne bi smel. Ker prvenstvo poteka na slovenskih tleh, se bom gotovo odzival bolj temperamentno. Tekme bodo sprožile adrenalin in nervozo.
Zadnji dnevi pred začetkom so bili gotovo precej delovni tudi za vas.
Niti ne. Ves sistem, ki ga vodi FIBA, je utečen. Tisti, ki se ukvarjajo z organizacijo in protokolom, imajo več dela kot mi. Kot ambasador prvenstva sem obiskal nekaj držav, v katerih smo poskušali spromovirati Slovenijo v povezavi z eurobasketom. Naloge so mi bile v užitek.
Sloveniji se med 4. in 22. septembrom obeta največji športni dogodek. Evforija se počasi prebuja, a neprodanih vstopnic je še zelo veliko. Se vam zdi, da je bila košarka v preteklosti večji magnet za množice, kot je zdaj?
Morda. A tudi nasploh razmere niso najboljše. Najbolj obetavna v tem kontekstu je lega Slovenije, ki navijačem omogoča, da pridejo k nam za en dan, kupijo vstopnico, si ogledajo tekmo in gredo domov. Upamo, da bo takšnih čim več.
Kako bi lahko še povečali odzivnost tujih navijačev?
Poskusili smo že na vse načine. Pravi navijači bodo prišli v vsakem primeru.
Se vam zdi, da je (ne)odzivnost odvisna tudi od natrpanega koledarja, v katerem je to veliko tekmovanje vsaki dve leti?
Da bi izvedbo premaknili na vsaka štiri leta, je po mojem mnenju norost. To pomeni, da bi košarkarji, ki ne bi nastopili na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, za reprezentanco igrali dvakrat v življenju. Menim, da gre bolj za vprašanje ekonomije in denarja kakor vprašanje košarke. Kar pa je v Evropi zdaj največja težava. Imel sem srečo, da sem 12 let igral v ameriški ligi NBA. Tam se vse podreja zadovoljstvu klubov in košarkarjev. Če bodo zadovoljni oni, potem bodo tudi navijači. Tako se slednjim lažje ustreže. Pri omenjenem predlogu pa gre za zagovarjanje interesov, ki nimajo nič skupnega z igralci, zvezami in košarko.
Klubska košarka je posel, reprezentančna, za katero se igra brezplačno, pa temelji na neizmerni pripadnosti. S čim bi lahko primerjali občutja košarkarja, ko gre za reprezentanco?
Vedno sem se rad vračal v reprezentanco, predvsem zato, ker sem dolgo igral v tujini. Reprezentančne treninge sem izkoristil za druženje in priprave za novo sezono. V vsakem primeru moraš poleti trenirati, tako da je dosti bolje, če to počneš s starimi prijatelji v reprezentanci. Dva meseca mineta veliko hitreje, kot če imaš individualno vadbo ... Tokrat bo za košarkarje zaradi igranja doma prav posebna situacija. Na vsakem koraku jih bodo ljudje prepoznavali. A prepričan sem, da jih bodo navijači znali pustiti pri miru. Le tako bodo košarkarji na tekmah izkoristili adrenalin in zbrano dali vse od sebe. Tisto, kar najbolj potrebujejo, je namreč mir. Pustimo jim ga.
Nastopili ste na petih EP. Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo igrati na prvenstvu stare celine doma?
Nikoli nisem razmišljal o tem.
Se spomnite prvega EP, ki ste ga spremljali kot mulc?
Grčija 1987. Takratni jugoslovanski reprezentanti so bili moji heroji. Bili so mladi, 19- in 20-letniki; vrhunska ekipa.
Slovenski košarkarji so v pripravah za EP poudarili, da je bilo zanje zelo lepo poskrbljeno. V primerjavi z obdobjem, ko ste vi igrali, je verjetno marsikaj zelo drugače.
Imeli smo neorganizirane priprave, na nekatere tekme smo potovali brez potrebe, bivali v hotelih brez klimatskih naprav. Morda zveni razvajeno, a zamislite si: poldrugi mesec treniraš, nato pa šest dni bivaš v hotelu pri 40 stopinjah Celzija. Ponoči se potiš, ne moreš spati. Potovanja so bila dolga, tudi po deset ur, na letališču smo čakali po šest ur. Tako smo izgubljali moč in energijo. Namesto da bi košarkar prišel spočit na prvenstvo, pripravljen za veliko tekmovanje, je prispel izčrpan, kot bi v ZDA odigral 40 tekem v sezoni in bil že na polovici moči. Morda takrat ni bilo takšnih možnosti, kot jih imamo danes. Zdaj je organizacija priprav na visoki ravni.
Če bodo slovenski košarkarji napredovali v drugi del, bodo nameščeni v hotelu v središču Ljubljane. Koliko je takšna lokacija moteča za zbranost na velikem tekmovanju?
Vsi dobri hoteli so v središču mesta. Reprezentantov ne moreš namestiti na Brdu pri Kranju in jih vsak dan voziti na tekme. Treba je bilo izbrati enega od štirih, petih hotelov. Nismo v New Yorku, da bi izbirali med 150.
Kaj je tisto, kar odlikuje slovensko reprezentanco?
Bojevitost in želja dokazati, da so sposobni narediti rezultat, čeprav dosti ljudi ne verjame v to.
Tekmovalni ritem bo naporen. Kako ga obvladati?
Ko se prvenstvo začne, je za kaj takega že prepozno. Ko se bo začelo zares, se bo pokazalo, ali so dobro delali in tudi ustrezno počivali.
Moštvo je precej pomlajeno. Za neizkušene igralce bo breme gotovo veliko. Imate kakšen napotek za mladi rod?
Mislim, da mlajši ne bodo preobremenjeni. Domači navijači bodo zanje zagotovo velika prednost. Ko bodo stopili na parket in zaslišali glasno navijanje, se bo negativna trema prelevila v pozitivno. Vsaj upam, da bo tako. Če si preveč sproščen pred tekmo, ni dobro. Trema vsekakor mora biti, v obliki naboja.
Koga boste pogrešali v slovenski postavi?
Nikogar. Tisti, ki so tu, so tu. O drugih ne razmišljam.
Ne moremo mimo vprašanja o Benu Udrihu. Kako ste sprejeli njegovo zavrnitev?
Odločitev ni sporna niti presenetljiva. Vendar bi jo lahko sporočil kako drugače, ne s sporočilom sms oziroma po telefonu. Če Božo Maljković, eden najboljših trenerjev v zgodovini evropske košarke, najde toliko časa, da pride k tebi, potem mu tudi povej, da ne moreš igrati in da imaš druge načrte. Ne verjamem, da si je Beno premislil v treh mesecih, zagotovo je vedel že prej. Bilo bi lepo, če bi že ob obisku dejal: Ne bom igral in adijo! Tako bi od začetka vedeli, kako stojijo stvari, ne pa da še tri dni pred pripravami ni bilo jasno, ali bo prišel ali ne bo.
Kako visoko lahko poseže slovenska reprezentanca?
Če hoče narediti dober rezultat, mora vseh dvanajst košarkarjev dobro igrati. Nismo ekipa, ki ima tri zunajserijske igralce, da vlečejo vse niti. Enkrat bo moral Dragić, drugič Lakovič, tretjič Nachbar. In veliko bo odvisno od mladega rodu. Pomembno je, da bodo v dvorano vstopili z energijo. Na pripravljalnih tekmah je vse delovalo super in ne vidim razloga, zakaj ne bi tudi v Celju, v prvem delu, in pozneje v Ljubljani.
Kdo so vaši favoriti?
Toliko košarkarjev je odpovedalo udeležbo na EP, da ne vem več, kdo igra v kateri reprezentanci. Še Italijani so izgubili kapetana. Menim, da bo presenetila katera od reprezentanc, na katere nihče ne računa; morda Srbija ali Črna gora. Želim pa si, da bi prijetno presenetili tudi mi.
