»Reprezentant« Slovenije z najdaljšim stažem

Ljubljana – Medtem ko se avtobus z reprezentanti ob zvoku spremljajočih siren vsak dan prebija do treninga v Tivoliju, zdravnik Slobodan Macura brez izjeme preči ljubljanski park peš. Raje jih pričaka kot zamudi in če že mora preskočiti ogrevanje, želi biti vsaj na začetku treninga igre. Po 35 letih sodelovanja s Košarkarsko zvezo Slovenije še bolj pazljivo spremlja vsak gib igralcev.

Medtem ko so se skozi leta menjali trenerji, maserji, fizioterapevti in košarkarji, je primarij Macura edini res stalni člen slovenske košarkarske reprezentance, tako stalen, da so ga igralci izbrali za ključarja svoje garderobe. »Iz praktičnih razlogov, saj vedno želijo priti čim prej v slačilnico, jaz pa tedaj nisem obremenjen, zato sem tam pred njimi in iz nje odidem zadnji,« se pošali specialist, ki je kot travmatolog zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, od Litve 2011 pa ima občasno pomoč tudi v doktorju Branku Cvetičaninu, tudi nekdanjem košarkarju. Z delitvijo dela sta precej pospešila proces diagnostike, pravi. Tako na začetku priprav opravijo krvne teste, da najprej popravijo stanje pri košarkarjih s prirojeno slabokrvnostjo – FIBA Europe namreč dovoljuje testiranja in preiskave igralcev v reprezentanci šele nekaj dni pred pripravami. Zraven je tudi pri testih, ki jih opravi trener za telesno pripravo, med tekmovanjem igralce spremlja na doping, navzoč pa je tudi na vseh treningih in tekmah, da se v primeru nezgode lahko takoj odzovejo.

Ne pusti se izzvati z oceno, da letos na srečo nima dela z večjimi poškodbami, četudi je ponosen, da mu že dober mesec nobenega od igralcev ni bilo treba poslati na zahtevnejše preglede ali preiskave. »Razlog je v dobri telesni pripravljenosti in v tem, da se že poškodovanih igralcev ni sililo v polni trening, marveč so prehajali postopno, kot denimo Jaka Lakovič. Od prihoda Tomaža Brinca je pripravljenost še na višji ravni, pa tudi večina igralcev je mlajših. A prvenstvo je šele na polovici, bi si pa želel, da bi tako ostalo,« so ga leta izkušenj naučila, da ni dobro delati računa brez krčmarja. Poleg tega so obremenitve v sodobni košarki velike, pred tremi desetletji, ko je začel košarkarsko kariero, so bile poškodbe bolj izjema, dandanes, pravi, domala ni moštva, ki bi sezono končalo brez vsaj enega poškodovanega igralca.

»Niso vsi košarkarji dovolj odgovorni do sebe in ne pridejo enako pripravljeni. Starejši kot so, bolj se jim pozna nedejavnost, po nekaj tednih premora pa sploh že težko ujamejo ritem. Poleg tega je veliko odvisno od telesnih danosti. Peter Vilfan, Vinko Jelovac, tudi Rašo Nesterović se denimo nikoli niso resneje poškodovali, v zdajšnjem rodu bi po tej plati izpostavil Zorana Dragića, ki v glavnem utrpi le udarce, in je v izredni telesni formi,« pravi Macura. Nemalokrat se je znašel pod pritiskom, naj pospeši okrevanje in košarkarje predčasno vrne na parket. »Nikoli se nisem pustil, četudi je bilo pritiskov skozi leta veliko. A medicinski postulati so jasni, stvari ne moreš prehitevati. Nikoli sicer niso pritiskali trenerji, marveč igralci, le enkrat sem imel neslovenskega trenerja s podobnimi željami. A sva hitro rešila, saj je popustil, ko sem zahteval, da najdejo drugega zdravnika,« pove Macura, ki ga je v košarko pred več kot tremi desetletji posredno pripeljal Milan Kučan, ki je pri njegovem predstojniku na kliniki iskal zdravnika za Olimpijo.

Najhuje mu je bilo pred štirimi leti na Poljskem, od koder se je Slovenija vrnila s še vedno najboljših rezultatom EP doslej (4.). Vse doslej namreč ni razkril, da je prvenstvo preživel s krvavitvijo v levem očesu, zaradi česar nanj zdaj nekoliko slabše vidi. »Tedaj se je zame skoraj končalo tragično, pa tudi za nekatere igralce. Meni je počila žilica v očesu. Šel sem sicer na pregled, a so mi rekli, da ne bo hudega in seveda sem hotel verjeti. A se mi je stanje slabšalo in že dan po vrnitvi v Slovenijo so me operirali. Pozneje sem prestal še tri operacije, hvala bogu, da se mi je vid kolikor toliko vrnil. Zdaj sem v redu,« pove Macura, ki se raje spominja dobrih stvari, od prvega preboja v četrtfinale EP 2005 do uvrstitve na SP, 4. mesta na Poljskem …