Tiskane izdaje
Jorge Garbajosa je eden tistih košarkarjev, ki je pisal novejšo zgodovino španske košarke in bil leta 2006 najboljši košarkar finala SP, v katerem je Španija ugnala Grčijo. Po koncu kariere se je preselil k španski košarkarski zvezi, te dni pa v Ljubljani nastope izbrane vrste spremlja tudi kot sodelavec španske televizije.
Ste zadovoljni z dosedanjimi nastopi Španije?
Menim, da igra zelo predano, v obrambi se igralci dopolnjujejo in si pomagajo, medtem ko nam je na začetku EP delal težave napad. Po prvih nekaj tekmah se je sicer popravil, več je bilo podaj. Očitno je Marc Gasol naš glavni košarkar v raketi, vendar so tudi drugi okoli njega naredili korak naprej in v napadu odigrali svojo vlogo. Prvenstvo pred dvema letoma je bilo za nas fantastično, prevladovali smo od začetka, medtem ko smo pred štirimi leti imeli velike težave in skoraj izpadli že v prvem krogu. Nekaj košarkarjev iz tedanjega moštva je tudi v zdajšnji reprezentanci. Zato vedo, da prvi krog sicer ne odloča o tem, kdo bo prvak, je pa pomembno začeti v pravem ritmu, da si nastope na dolgem turnirju čim bolj olajšaš.
Običajno ste začeli slabše, a rasli skozi nastope. Bo letos enako?
Ponavadi poskuša trener moštvo pripeljati na turnir na 80 odstotkih njegove sposobnosti, drugo pa pride z rastjo skozi tekme. Letos pa so vsi prišli na priprave neverjetno dobro pripravljeni. V moštvu je namreč veliko mlajših, ki igrajo energično in s strastjo, zato so bili že treningi na zelo visoki ravni.
Pod vodstvom Sergia Scariola je Španija osvojila zadnji dve EP. Je zdajšnji selektor Juan Antonio Oregna uveljavil svoj pristop ali predvsem nadaljeval delo predhodnika?
Ker je bil Scariolov pomočnik štiri leta zapovrstjo, in to v obdobju velikih uspehov, se je po mojem od njega zelo veliko naučil, a inteligenten trener, kakršen je, je seveda dodal svoj način razmišljanja. Ohranil je stvari, ki so v preteklosti delovale, je pa dodal svoje poglede, da bi moštvo kar najbolje funkcioniralo.
Pau Gasol je v veliki meri zaznamoval španske uspehe minulega desetletja, povsem na vrh je moštvo ponavadi stopilo le, ko je igral. Kaj takšen košarkar pomeni za špansko reprezentanco, ki ima sicer vrsto izjemnih igralcev?
Pauja Gasola ne bi pogrešala le vsaka reprezentanca, temveč vsako moštvo na svetu. Ko je bil poškodovan in ni igral za LA Lakers, so bili ti veliko slabši. Zagotovo je najboljši košarkar v zgodovini španske košarke in eden najboljših na svetu ta čas. Jasno je, da je vodilna osebnost, vedno najde najboljšo rešitev, a zdaj ga nimamo. Imamo pa Marca. Prvi dan priprav smo še govorili, koga ni, potem nič več. Potem ko smo pogrešili Juana Carlosa Navarra, Pauja Gasola, Felipeja Reyesa, Serga Ibako, štiri od najboljših košarkarjev v Evropi, imamo zdaj moštvo z Marcom Gasolom, Rickyjem Rubiom, Josejem Calderon, Sergiom Llullom, s številnimi dobrimi košarkarji. Zagotovo Pauja pogrešamo, a nekoliko manj, ker imamo v moštvu Marca.
Sledite enakemu konceptu kot prej, le da tokrat gradite igro okoli mlajšega od bratov Gasol?
Eden od mojih prijateljev, tudi košarkar, je dejal, da je košarka šport za visoke ljudi, zato se mora vse začeti pri visokih košarkarjih. Srečni smo, da smo imeli Pauja, zdaj imamo srečo, da imamo Marca. Ko daš žogo takšnim igralcem, je vse lažje. Obramba mora pomagati, potem pa imamo odlične strelce na zunanjih položajih, ki lahko zadanejo po njegovih podajah. Ne moremo pa se vedno osredotočati nanj, tudi drugi morajo iskati priložnosti za met.
V preteklosti ste imeli več dominantnih visokih košarkarjev, zdaj se je težišče prestavilo v zunanjo linijo. Kakšna bo prihodnost?
Imamo mlade igralce, kot sta Victor Claver in Pablo Aguilar, a potrebujejo čas. Xavier Rey je tudi še mlad, to je njegov prvi nastop za reprezentanco in doslej je dobro opravljal svoje naloge, saj moramo vedeti, da je v težkem položaju. Ne bo dobil velike minutaže, mora pa opraviti umazano delo, igrati trdo obrambo in postavljati čvrste bloke soigralcem. Poleg tega ima Marc le 27 let, Ibaka, ki ga zaradi poškodbe sicer ni tu, pa 23, in okoli takšnih košarkarjev lahko gradimo prihodnost.
Navarro, Pau Gasol, Reyes so preskočili letošnje EP. Je to znak dokončne menjave rodov?
V Španiji mediji poročajo o menjavi rodov že od leta 2006, v kateri ni bilo Rickyja Rubia, Llulla, Fernanda San Emeteria, Aguilara, Claverja, Reya. Moštvo se spreminja, vendar smo to opravili tako mehko, da tega nihče ni opazil.
Omenili ste mlade, ki potrebujejo čas, Španijo pa je zadnja leta stalni favorit št. 1 EP. Kako je s pritiski?
Zadnjih šest do osem let smo favoriti na vsakem tekmovanju, tudi ko igrajo ZDA. Vendar se to moštvo izziva ne bo prestrašilo. Igralci vedo, da jih čaka nekaj trdih dvobojev, vendar smo prvi dan priprav dejali, da je naš glavni cilj zlato, sproti pa bomo videli, kako se bodo razvijali tekmeci.
Nasploh je v Evropi v primerjavi s preteklostjo čutiti pomanjkanje dominantnih visokih košarkarjev, vse več je prehajanja s krila na krilnega centra in podobno. Zakaj?
Težko je najti visokega igralca, ki lahko igra s hrbtom proti košu. Ne vem zakaj, ne vem, ali je odvisno od trenerjev, igralcev ali zaradi moderne košarke. Zato je še bolj pomembno, da veš, kaj imaš v rokah, ko imaš enkrat v moštvu igralca, kakršen je Marc Gasol – in da se znaš temu prilagoditi. To je moderna košarka, podoben primer je tudi v slovenski reprezentanci, saj je Boštjan Nachbar večino kariere igral na krilu, včasih celo kot visok branilec, tu pa so ga pomaknili na krilnega centra. Ker so košarkarji zdaj telesno zelo dobro pripravljeni, potrebujejo več prostora, igrati je treba bolj odprto. Vse manj je primerov, ko moštva igrajo z dvema visokima košarkarjema. Španija je, ko sta skupaj nastopala Pau in Marc, a je bilo to možno predvsem, ker sta oba odlična podajalca.
Kako se finančna kriza kaže v Španiji?
V Španiji se je precej zmanjšal dotok denarja v šport. Pred dobrimi sedmimi leti se je proračun španske košarkarske zveze v kar 85 odstotkih polnil iz državne blagajne, le 15 odstotkov so predstavljali zasebni viri oziroma pokrovitelji. Zdaj imamo več kot šestkrat večji proračun, 90 odstotkov denarja pa prispevajo podjetja. Vsi pravijo, da je lahko dobiti denar z Gasolom in Navarrom v ekipi, a ni tako. Je pa lažje, ker so naši največji košarkarji predani zvezi. Prisiljeni bomo k spremembam, saj zdajšnji model ne deluje več. Španski šport ima velike težave. Nisem dovolj inteligenten, da bi vedel, kaj je prava pot za naprej, a spremembe so nujne.
Težave španske lige ne bi prizadele le vaše reprezentance, saj se je večina Špancev dolgo kalila doma, ampak tudi druge države. Na tem EP igra kar 35 košarkarjev, ki si kruh služijo na Iberskem polotoku …
Posledice bomo lahko videli že kmalu. Barceloni in Realu gre, Unicaja in Caja Laboral kljub nižjim proračunom tudi še najdeta pot, da normalno delujeta, a nekaj moštev že prejšnjo sezono ni plačevalo igralcev. Ne vem, koliko ima s tem novi španski zakon o sponzoriranju, a če ne bomo nekaj spremenili, bo vse še huje. Države, kot so Turčija, Rusija, celo Kitajska, imajo denar, zato se bomo morali zelo potruditi, da bomo španske košarkarje še zadržali v domači ligi. Zdaj ni več dovolj, da natisneš ime podjetja na dres in za to dobiš denar. To ne deluje več. Podjetja hočejo več.
Kako vidite slovensko reprezentanco?
Ima super trenerja. Res imam rad Božidarja Maljkovića, kot trenerja in osebo. A z odsotnostjo Erazma Lorbka je vaša reprezentanca izgubila svojega Marca Gasola, ki lahko ustvarja s centrskega položaja, poda. Po drugi strani pa je Maljković ekipo združil, uspelo mu jo je ubraniti pritiska v domovini, ki diha košarkarsko. To je namreč videti na vsakem koraku, ko se sprehodiš po ulici. Sloveniji se je gotovo težko soočati s pritiskom, a če ga bo znala uravnavati, je ena od kandidatk za zlato.
Kakšna je vaša vloga v španski reprezentanci?
Sem direktor naše fundacije, ki ima vrsto programov v domovini, glavni pa je v Senegalu. Pred dvema letoma smo tam odprli šolo, košarkarsko šolo in bolnišnico, pa ne zaradi lova na mlade, nadarjene igralce, ampak ker smo res želeli pomagati. Pomagam pri marketingu za SP 2014, skrbim pa tudi za odnose s sponzorji in igralci. Sem se pa tudi lotil pisanja knjige, ki bo moj pogled na košarko prej in potem.
Med EP s špansko televizijo sodelujete tudi kot strokovni sodelavec. Vam je to dalo tudi drugačen pogled na košarko?
Sem zelo radoveden: dvajset let sem preživel na parketu, zdaj bi rad spoznal še druge vidike košarke. Ko sem bil igralec, sem to jemal kot obveznost, zdaj razumem, kako je pomemben odnos z mediji. Pa ne, ker potrebujemo drug drugega, ampak zato, ker le skupaj lahko skrbimo za rast tega športa. Vendar to počnem le pri španski reprezentanci, ne želim komentirati tekem španske lige. Deloma ker sem preveč zaposlen, pa tudi zato, ker ima vsak klub svoje navijače. Poleg tega je komentiranje reprezentance lažje, saj poznam situacijo, cel dan preživim z moštvom. Seveda na televiziji ne govorim o zadevah, ki so le stvar slačilnice.
