Španija je preteklost, uspešnica leta je Slovenija!

Istanbul – Ni jih bilo malo, ki so sinoči potočili kakšno solzo ali vsaj na skrivaj zahlipali, ko so se prepričali, da usoda le ni tako neusmiljena. Kar 24 let so slovenski košarkarji poskušali osvojiti kolajno na evropskih prvenstvih in jo pred osmimi leti tragično izgubili, v 13. poskusu jim je uspelo. Kakšne barve bo – zlate ali srebrne –, bo odločila nedeljska bitka za izpraznjeni prestol z zmagovalcem dvoboja med Srbijo in Rusijo. Za večino pa bo imela vrednost antimaterije, najdragocenejše snovi na svetu.

»Če želiš osvojiti kolajno, moraš premagati najboljše,« je pred polfinalom ponovil Goran Dragić in s soigralci prešel od besed k dejanjem. In če Ukrajina in Latvija ne sodita med velikane, so sinoči popolnoma zasenčili največjega možnega tekmeca, slovito Španijo, branilko naslova in zmagovalko treh od zadnjih štirih EP. K zgodovinskemu podvigu je prispevala svoje tudi energija navijačev, ki so prihiteli v Turčijo, morda tudi simpatije, ki jo je reprezentanca začutila na vsakem koraku. Ne le zaradi vloge Davida proti mogočnemu Goljatu, ampak tudi zaradi imenitnih predstav. Pozitivne vibracije so prihajale celo iz drobovja dvorane Sinan Erdem. »Pogovarjal sem se s številnimi kolegi in danes vsi – z izjemo Špancev – navijajo za vas,« je zagotovil novinar zagrebških Sportskih novosti Tvrtko Puljić.

Želje slovenskim košarkarjem ni manjkalo, prav tako ne navdiha. Zavedali so se moči in teže imena bratov Gasol pod obročema, zato so se v glavnem osredotočili na mete z večje razdalje z neverjetno natančnostjo. Pri vodstvu z 22:15 je trojke že zadelo pet različnih mož, na poti do polčasa, med katero je Slovenija prišla do prednosti 47:38, celo sedem ob fantastičnem izkupičku 10:15 (67 %) pri metih za tri točke. Kar dve tretjini točk od 45 v prvih dveh četrtinah je zbrala s trojkami, 18 s koši za dve točki in le eno s prostimi meti, a ob glavnem premoru vodila le s štirimi točkami naskoka proti tekmecu, ki je v istem času metal za tri le 3:12, kar običajno ni dober znak. Španci so imeli sicer veliko težav proti agresivni slovenski obrambi, a so se nekako pretolkli pod koš, kjer je prevladoval Pau Gasol, z njegovimi koši so ohranjali stik in upanje, da bodo v nadaljevanju izkoristili svoje izkušnje, tako kot so jih v osmini finala in četrtfinalu.

Slovenija vendarle ni Turčija ali Nemčija, temveč košarkarska uspešnica leta, ki je Špance potolkla, kot jih že dolgo ni nihče. Pri tem je pokazala, da obvlada še vse druge prvine, saj je prevladovala tudi z dvema trojkama v tretji četrtini in dvema v zadnji ter ob izdatnem počitku Gorana Dragića. Obramba je namreč ustavila brata Gasol, v napadu pa ni manjkalo razpoloženih. Povišanje vodstva na +18 že v 30. minuti in 83:62 pet minut pozneje je bilo dovolj zgovorno.

Luki Dončiću sta slednjič zmanjkali le dve asistenci do trojnega dvojčka, Anthony Randolph je igral, kot da bi bil junak kakšne od Avsenikovih ponarodelih viž, Klemen Prepelič je grizel kot kobra, Gašper Vidmar in Žiga Dimec pa sta zbrala le osem točk manj kot znamenita španska brata. In Dragić? Bil je Gogi, kot smo ga vajeni na tem EP, zato si je prislužil vzklike MVP, MVP, ko je minuto pred koncem odkorakal s parketa, in priznanje soigralcev, ki so ga visoko metali v zrak. Oni že vedo, kaj je storil za slovensko reprezentanco.

Čustva se kar bruhala iz slovenskih Junakov, ki so si (ironično) prislužili moralno pravico do uporabe tega vzdevka le dobro leto potem, ko ga je vodstvo KZS uradno ukinilo. Dončić je zapel voščilo Vidmarju, ki je včeraj praznoval 30. rojstni dan, in dodal: »Neverjetno, vsa čast celotni ekipi, navijačem, Sloveniji. Zdaj upam na zlato. Ne zadovoljujemo se z doseženim, čeprav je to nekaj zgodovinskega, ampak moramo dobiti še eno tekmo. Vanjo bomo šli, kot da je prva.« Prepelič se je strinjal: »Ni napočil konec, gremo po zlato.« Kapetan Dragić pa je namenil pohvale svojemu nasledniku: »Luka je več kot to. Veselim se dneva, ko se nam bo pridružil v ligi NBA. Po koncu kariere bom njegov najboljši navijač.« Selektor Igor Kokoškov je potegnil črto: »Pripravili smo se tako kot na prejšnje tekme in gnala so nas še večja čustva. Nismo se ustrašili. Branili smo raketo in bili kos vsakemu izzivu. Ničesar ne morem dodati.«