Tiskane izdaje
Med kariero si je kruh služil v ZDA, Italiji, Nemčiji, Turčiji, Španiji in Grčiji. »Najmanj obremenjen si v vlogi košarkarja. Sam si gospodar svoje usode. Zadeneš trojko – dobiš tekmo, zgrešiš trojko – izgubiš. Posvetiš se treningu, da bi drugič zadel. Ko si trener ali direktor, pa so krojači tvoje usode drugi, ki jih pripravljaš do tega, da zadenejo to trojko. Morda moraš košarkarja crkljati, da se znebi negativnosti, ki jo je prinesel z vzgojo od doma, pa dvigovati njegovo formo, skrbeti za njegovo zdravje. Prav zato najtežjo in najodgovornejšo vlogo opravlja trener. Sledi mu direktor. Igralec pa je ta, ki mora biti razpoložen in pripravljen za učenje do zadnjega dne kariere,« je o vlogah, ki jih je izkusil na parketu in ob njem, razmišljal Teoman Alibegović.
Družinski mir
Nekoč izjemen igralec je zdaj oče mladih košarkarjev; 21-letnega Mirze, 18-letnega Amarja in 13-letnega Denisa. Najmlajši je tudi strasten nogometaš. »Čeprav bi lahko o košarki poučeval na fakulteti, se nočem vtikati v njihove kariere. Pomagam jim kot oče; če zbolijo, če so žalostni, razočarani ali evforični. Nikoli pa nisem dajal napotkov njihovim trenerjem, menedžerjem, direktorjem klubov, v katerih igrajo. Če me kdo vpraša za mnenje, ga vselej dobi. Brez olepšav. Velja pa, da sem tiho, dokler me ne vprašajo, kaj si mislim,« je zvest svojim načelom. Koliko pa vedo o očetu košarkarju? »Malo so pozabili, na kakšni ravni sem igral,« se je nasmehnil in ponazoril z družinsko anekdoto. »Mirza me je nekoč izzval. Saj veste, oče je tisti, ki ga je treba vedno premagati. Ko si najstarejši, pa čutiš še posebno dolžnost zaradi svojega statusa med brati. V šali me je drezal, češ da jaz 'debeli' kot košarkar gotovo nisem mogel skočiti, da bi zabil žogo v koš. Mlajša sta stopila na mojo stran, žena, ki me spodbuja, da shujšam, pa je držala z Mirzo. Prinesel sem tri arhivske škatle z izrezki iz časopisov in posnetki tekem, ki jih je med mojo kariero pridno zbiral brat Armin. Zanje nisem vedel do konca športne poti, ko me je presenetil s tem čudovitim darilom. Skratka, fantom sem pokazal finalno tekmo Koraćevega pokala proti Milanu, na kateri sem dosegel 38 točk. Prva dva koša sem zabil prek Gregorja Fučke. Mala dva sta začela skakati po hiši: 'Mirza, in your face, bravo, tatino!' Takrat so prvič videli moje arhivske posnetke,« je razkril.
Ko govori o družini, iz njega vejeta ponos in notranji mir: »Lepo funkcioniramo, veliko se pogovarjamo in tako sproti rešujemo tudi probleme. Z ženo jih poskušava vzgajati v evropsko-svetovnem duhu. Mirza in Amir sta rojena v ZDA, torej ameriška državljana, Denis je Italijan s slovenskim potnim listom. Ne gledamo na barvo kože, vero, narodnost, jezik.« Življenje v tujini ga je naučilo veliko pomembnih lekcij. »Vsakič, ko sem na svoji igralski poti zamenjal državo, sem si najel inštruktorja in se učil jezika. Mi smo Bosanci: jemo bosansko hrano, govorimo bosansko, a to nam ne preprečuje, da ne bi usvojili jezikov, ki se govorijo država, v kateri prebivamo. Ko delaš v tujini, je najpomembnejše spoštovanje do mesta, v katerem služiš denar. In najmanj, kar lahko narediš, je, da se v okolju, ki ti je ponudilo priložnost, naučiš jezika in kulture. S tem pokažeš ljudem, da jih spoštuješ, ker so te sprejeli. In tak je naš družinski moto,« je povedal.
Pravi, da je Italija, kjer prebivajo, ena najlepših držav na svetu, ko gre za zabavo, hrano, dizajn ... »Nikakor pa mi ne ustreza njihova dvoličnost. Govorijo eno, delajo drugo. Slovenija je v tem pogledu zelo podobna,« je nizal svoje vtise sogovornik, ki bi se zelo rad vrnil k nam, kjer prebiva njegova najožja družina (mama, oče, brat in sestra z družinama), ali v Bosno. Ta čas vrnitev ne pride v poštev, saj bi z ženo rada, da najmlajši Denis najprej konča šolo: »Ko bo še on začel tlakovati svojo pot, pa se bova z ženo odločila, kje bova živela in kje naju bodo fantje obiskovali.«
Skrb za okolje
Alibegović se lahko pohvali z dvema diplomama. Na univerzi Oregon v ZDA je končal študij množičnih komunikacij in mednarodnega poslovanja. Časa za nadaljevanje na podiplomski stopnji ni bilo. »Potreboval sem denar, imel sem nosečo ženo, ki je študirala stomatologijo v Sarajevu. Ona se je žrtvovala za našo družino, ona je naša junakinja!« se je džentelmensko priklonil svoji življenjski sopotnici.
V Slovenijo pride največkrat zaradi najbližjih (brat je zaposlen v sodni medicini, sestra na šoli za otroke s posebnimi potrebami), skozi državo pa ga vodijo tudi poslovne poti. V zadnjih letih se je usmeril k okoljevarstvu. »Smo ameriška skupina, ki po mednarodnih kanalih išče sredstva za okoljevarstvene projekte. Ukvarjamo se tudi z drugimi področji, a ta čas smo osredotočeni na projekte za zaščito narave,« je razkril 46-letni poslovnež in poudaril, da ima vse v življenju akcije in reakcije. Ne le narava, tudi družba. Tudi dejanja slednje dobro opazuje.
»Človeka lahko porineš enkrat, dvakrat, trikrat. In potem se zgodi, da ima tega dovolj. Vstane, gre na cesto, ne more več. Kar so storili tudi ljudje v Sloveniji. Slovenci so zelo priden, pameten narod, so šolani in iz tega bi lahko iztržili veliko več. Namesto tega pa nemo opazujejo, kako najbolj nadarjeni bežijo iz države. Nihče pa strateško ne pogleda, koliko so država in starši vložili vanje od rojstva do pridobljene izobrazbe. Prav ti izobraženci potem odidejo v tujino in tam – pogosto – opravljajo slabša dela. To je strašljivo! Najboljši prijatelj mojega nečaka je končal študij na Harvardu, a službe v Sloveniji ni dobil. Na koncu je ves obupan – ironično – končal v Svetovni banki!« je razmišljal o aktualnem dogajanju in poudaril: »V Sloveniji ti vse lahko oprostijo razen uspeha. Kakorkoli se Slovenci umikajo oznaki Balkancev, ji težko ubežijo. Zbežali smo z Balkana, a Balkan ni zbežal iz nas. Kolikor si uspešen, toliko te spotikajo,« mu je žal, da se dani potencial ne izkorišča.
Italijani so ponoreli
Nad eurobasketom v Sloveniji, ki mu zvesto sledi, je navdušen. Pohvalil je direktorja reprezentanc Mateja Avanza in njegovo ekipo za visoko raven organizacije, veselijo ga predvsem obnovljene dvorane. »Ustvarili so lepo razglednico Slovenije in želim si, da bi to izkoristili kot dobro reklamo,« je dejal. Med prvenstvom je izklopil telefon, saj mu je ves čas zvonil: »Italijani so ponoreli. Kakšnih tristo me jih je klicalo, da bi šli na tekme. V Koper smo se pripeljali s petimi polnimi avtomobili, se ustavili v Piranu in Portorožu, malo pojedli, šokiralo jih je, kako je lepo,« je še omenil. Na pozitivne vtise je sicer vajen, saj v Kranjsko Goro na tabore redno pelje italijanske trenerje.
Teoman Alibegović uživa v zasluženem športnem pokoju, rad bi izboljšal le še svojo športno aktivnost. »V zadnjih osmih letih nisem prav nič migal. A to bo treba spremeniti. Ravno se z zdravnikom dogovarjam za sistematski pregled. Nočem si namreč narediti kakšne neumnosti,« je za konec pogovora nakazal, da bo soprogo že kmalu osrečil z rednimi sprehodi.
