Veselje delili tudi z Zoranom Dragićem

Istanbul – Vsega lepega je enkrat konec, čeprav bi si po vseh užitkih, ki so nam jih pripravili naši košarkarji, mnogi želeli, da bi EP še kar trajalo. Reprezentanti pa imajo po dveh mesecih skupnih priprav in nastopanja le dovolj vsega. Domov se bo danes mudilo vsem junakom, toda spomini na Helsinki in Istanbulu bodo večni. Tudi na trenutek, ko so prinesli poškodovanega Luko Dončića k premierju Miru Cerarju, da mu je podelil zlato kolajno, in ko so povabili tudi Zorana Dragića na zmagovalni oder.

Goran Dragić: »Slovenija je evropski prvak! Na koncu nisem več mogel teči, a so delo dokončali drugi fantje. V zadnjih dveh minutah sem nenehno pogledoval proti stropu dvorane in prosil, naj bo vsega čim prej konec. Fantje so uslišali moje prošnje. Naša ekipa je fenomenalna. Luka se je poškodoval, jaz nisem igral v zadnjih minutah, a tu so bili vsi drugi: Blažič, Vidmar, Prepelič, Raldolph … Izčrpan sem, a pokal, ki ga imam v rokah, ni pretežak. Vsak dan bi ga lahko pestoval po 24 ur. Ponosem sem, da sem Slovenec, na soigralce, strokovni štab in na naše fenomenalne navijače. Brez njih ne bi zmogli tega podviga. «

Luka Dončić: »Zdaj je vseeno, če sem poškodovan. Smo prvaki. To je neverjetno, do zlate kolajne smo prišli brez poraza. Najboljša reprezentanca na igrišču in zunaj njega smo, hvala tudi vsem, ki so v ozadju: trenerjem, zdravniški službi ... Zaradi njih smo tukaj. Jutri naj pride cela Slovenija na proslavo v središču Ljubljane.«

Klemen Prepelič: »Prepričan sem, da sem si najbolj želel dvigniti zmagovalni pokal, in zdaj ga imamo. Kolajno sem že dal očetu in bratu. Ustaviti nas niso mogli niti Goranovi krči in Lukova poškodba, nič nam ni moglo do živega. Moje točke so bile morda res pomembne, toda ne smemo pozabiti na Nikolića, ki je organiziral igro v finišu tekme, ko nismo vedeli, kaj bi počeli z žogo, pa smo jo podali Randolphu. Blažič je bil izjemen v obrambi, Vidmar se je metal na glavo in podelil zelo pomembno 'banan' Bogdanoviću. To zmago posvečam vsem, ki so nas kritizirali.«

Edo Murić: »Umrli smo na parketu. Ob vseh težavah ob koncu finala smo vsi smo stopili na sceno in pokazali, da smo najboljši v Evropi. Da ne bo izgovorov ... Srbi niso nastopili v popolni zasedbi, a tudi mi nismo igrali v vsemi aduti! Igrali smo najlepšo košarko, kar nas je nagradilo. Ko smo ostali brez naših najboljših košarkarjev po Goranovi simultanki in so nas Srbi lovili, nas ni zagrabila panika. Pokazali smo, koliko nas je v hlačah. Vštevši šest zmag z lanskih kvalifikacij za EP smo prišli do naslova z izkupičkom 15:0.

Jaka Blažič: »Pokazali smo, da imamo najmočnejši značaj in največje srce. Če prideš do cilja brez poraza, ti nihče ne more ničesar očitati. Smo neskončno veseli, zato si moramo vtisniti v spomin današnji večer. Kapo dol vsem, tudi tistim, ki so v senci. V uspeh smo verjeli od prvega dneva priprav. Veliko zaslug ima tudi Sašo Zagorac. Njegov prispevek na parketu ni rekorden, toda v ozadju nas je nekako držal skupaj in povezoval. Pokazal je, da ni za staro šaro in da si zasluži igrati v kakovostnem klubu.«

Gašper Vidmar: »Srbi so privlekli na plano vse orožje, a tako tudi mi. Težko je bilo pokrivati Bobana Marjanovića, saj je ogromen, toda trudil sem se opraviti svojo nalogo, da se ne bi preveč približal našemu obroču. Ne bom odgovoril na vprašanje, če je to res moja zadnja tekma v reprezentančnem dresu. Nočem se zagovoriti.«

Žiga Dimec: »Še nekaj dni bom nosil kolajno okoli vratu.