Vsesplošno rajanje se je sprevrglo v žalovanje

Ljubljana – Ko je Tony Parker slabo minuto pred koncem sinočnje tekme popeljal francoske košarkarje v vodstvo z 69:60, so začeli razočarani slovenski navijači, ki so dodobra napolnili Kongresni trg, že množično zapuščati prostor pred velikim zaslonom. Vsesplošno rajanje se je v trenutku sprevrglo v veliko žalovanje ...

Še pred začetkom dvoboja je bilo vse drugače; več tisoč ljudi, med katerimi so prevladovali mlajši obrazi, so bili polni optimizma. »Naši košarkarji bodo zmagali, o tem sploh ne dvomimo. Druge možnosti niti ni,« so skoraj v en glas trdili Jure, Metod in Žiga, dijaki bežigrajske gimnazije, ki so se na Kongresni trg odpravili zaradi odličnega vzdušja. In zato, ker niso dobili (predragih) vstopnic za Stožice.

Z njimi so mnenje delili pravzaprav vsi, ki so si prišli prenos tekme na eni od naših športnih televizijskih postaj ogledat na velikanski zaslon v središče mesta. Začetek je bil spektakularen; množico gledalcev, oblečenih v zelene majice ali ovitih v slovenske zastave, so ogrevali Rok'n'band, ki so ob koncu svojega nastopa zapeli refren uspešnice Petra Lovšina, Vlada Kreslina in Zorana Predina: »Slovenija gre naprej!« In navijači z njimi.

Sledil je zanimiv večminutni laserski šov na zgradbi Slovenske filharmonije, zatem pa je že napočil čas za obe himni, pri čemer je Zdravljico – podobno kot v dvorani – glasno pospremilo več tisoč grl. Tudi sicer se je navijanje iz Stožic pravzaprav vedno preneslo še na Kongresni trg. »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« so vzklikali in skakali, pa »Mi, Slovenci!« itn.

Vsako uspešno potezo naših košarkarjev in neuspešno Francozov so pospremili z aplavzom, znakov navdušenja pa je bilo iz minute v minuto manj. Kako velika je bila živčnost pred zaslonom, je kazal tudi dim, ki se je valil iz vse številčnejših cigaretov. »Ah, nič ne bo. Ta Tony je neustavljiv. Zadane prav vse, kar vrže proti košu,« je poznavalsko ugotavljala ena od navijačic in zatem prijateljice ob sebi vprašala: »A ni to sicer tisti, ki je bil poročen z Evo Longoria?«

Proti koncu je bilo že bolj ali manj vsem jasno, da Goran Dragić & Co. ne bodo zmogli čudežnega zasuka. Žalost so začeli utapljati s pivom in pijačo, najrazličnejših barv, ki so jo zmešali v plastenke. Razočaranje po porazu Slovencev je bilo veliko. Kljub temu pa se je med potrtimi obrazi našel tudi (delno) zadovoljen. »Stavil sem na Francoze, tako da bom dobil vsaj nekaj denarja,« se je na koncu tolažil Metod.