Tiskane izdaje
Ljubljana – Le 17 ur po solzah ob četrtfinalnem porazu so se slovenskim košarkarjem povrnili nasmeški. Resda precej bolj kisli, kot če bi večer poprej ugnali Francijo. Toda zmaga nad Srbijo z 18 točkami razlike, s katero so potrdili pot na SP 2014, ni nikoli mačji kašelj, jutri pa se bo ponudila še priložnost za drugo najvišjo uvrstitev na enajstih EP.
Želje so nedvomno segale precej višje od končnega 5. ali 6. mesta, realne zmožnosti moštva verjetno tudi. Toda v zgodovini slovenske košarke bo kot najboljši dosežek reprezentance ostalo zapisano četrto mesto s celinskega prvenstva 2009 na Poljskem, na katerem je četa Jureta Zdovca ostala brez kolajne po polfinalnem podaljšku s Srbijo in porazu proti Grčiji s točko razlike v tekmi za tretje mesto. Obema so se naši košarkarji minuli teden oddolžili, toda edini poraz v Stožicah jih je stal zgodovinskega podviga in novega dvoboja s Španijo. Z njo se bodo lahko soočili šele prihodnje leto na svetovnem prvenstvu na njenih tleh, ki ga bodo gostili Bilbao, Granada, Las Palmas in Sevilla v predtekmovanju, nato pa še Barcelona in Madrid. Tretji zaporedni preboj na SP, na katerega se bo neposredno uvrstilo sedem najboljših reprezentanc z letošnjega prvenstva stare celine, vsaj še dve pa lahko optimistično pričakujeta razdelitev štirih »wild cardov«, pomeni tudi, da se je Slovenija ognila kvalifikacijam za EP 2015 v Ukrajini.
Srbska reprezentanca bo morala vse to še doseči v boju za sedmo mesto in po prikazanem v zadnjih dveh nastopih se ji ne obeta nič dobrega. Za Španijo in Slovenijo je zaostala za 48 točk, pri čemer jo je še dobro odnesla. Naši košarkarji so denimo že v osmi minuti tekme vodili z 28:10 in delovali, kot da se ni prejšnji večer zgodilo nič usodnega. Še bolj kot pogled v prihodnost, ki je za marsikaterega starejšega reprezentanta vprašljiva, je vse gnala želja, da bi se odkupili fantastičnim navijačem. Ti so se navzlic zgodnji popoldanski uri zbrali v lepem številu in z glasno podporo nudili svojim ljubljencem čvrst psihološki obliž. Srbov, ki so dan poprej oblegali Stožice, pa je bilo tokrat le peščica.
Slovenska reprezentanca resda ne sodi med tiste, ki bi po neuspešnem poskusu napredovanja med najboljšo četverico na EP razpadla po dolgem in počez. Ob prejšnjih treh izpadih v četrtfinalu je dostojno nadaljevala in dvakrat (s 6. mestom v Beogradu 2005 in 7. v Madridu 2007) dosegla vsaj osnovni cilj z uvrstitvijo na naslednje veliko tekmovanje. Pred dvema letoma se ji s 7. mestom ni uspelo prebiti v dodatne kvalifikacije za OI 2012, vendar je nudila ogorčen odpor gostiteljici Litvi in premagala Srbijo. Včeraj je bil dvom še manjši. In ko je potegnil Zoran Dragić (23 točk ob metu za dve 5:8, za tri 3:4, prosti meti 4:4 in 9 skokov), so se razpršili še zadnji drobci srbske želje po odporu.
Božidar Maljković ni mogel računati na lažje poškodovanega Domna Lorbka, zato pa so dobili priložnost vsi drugi košarkarji. Tako utrujeni padli junaki prejšnjega večera kot tisti, ki so ostali neizkoriščeni. Med strelce se nista vpisala le Uroš Slokar, ki je ostal pri pičlih šestih točkah na celotnem EP, in Nebojša Joksimović, saj se med svojo sedemminutno epizodo sploh ni odločil za met. Med najbolj živahnimi so bili še Jaka Blažić (za tri 3:5), Mirza Begić, Jure Balažič, pa tudi Goran Dragić kljub metu iz igre 3:12.
Za razliko od slovenskega moštva, ki je metalo za tri točke 11:27, Srbom nikakor ni uspevalo naravnati merilih naprav. Zadeli so le dve trojki z 18 poskusi, kar jim je prineslo tolikšen primanjkljaj, da ga niso mogli nadomestiti z dobljenim skokom (43:38) in večjim številom točk iz rakete (36:22). Po zaostanku s 37:60 iz 23. minute so lahko centra Nenad Krstić in Đorđe Gagić ter krilo Bogdan Bogdanović le ublažili poraz. Drugo zaporedno mučenje v tekmi za 7. mesto na EP nedvomno pomeni reprezentančno upokojitev selektorja Dušana Ivkovića. Božidar Maljković pravi, da si bo vzel čas za počitek, vendar zelo močno dvomimo, da ga bomo po soboti še kdaj videli na slovenski klopi.
