Welsch bi lahko šele čez čas spet spregovoril slovensko

Ljubljana – Dober začetek EP bo marsikomu prinesel bolj sproščeno nadaljevanje, tudi Sloveniji, ki bo v sredo začela prvenstvo proti Čehom. Zaradi nepopisanega lista ti veljajo za avtsajderje skupine in tudi Jiri Welsch, nekdanji prvi mož Uniona Olimpije, je v pogovoru za Delo priznal, da Čehi navzven ne razmišljajo o napredovanju.

V sredo boste EP odprli s tekmo proti Sloveniji. Je uvodni tekmec po vašem okusu?

Za nas bi znalo biti dobro, da bomo začeli proti domačemu moštvu, saj bo to pod velikimi pričakovanji in pritiskom, pa še prva tekma EP bo to zanje, kar lahko obrnemo sebi v prid. Po drugi strani pa bo vladala velika evforija, dvorana bo polna in takšno vzdušje lahko domače tudi ponese.

Koliko ste enajst let po odhodu iz Uniona Olimpije še seznanjeni s slovensko košarko? Vmes ste igrali na poslovilni tekmi Jureta Zdovca leta 2005, tudi slovensko ste odlično govorili.

Tega je že dolgo. Če jezika ne uporabljaš, ga pozabiš. Nekaj časa bi že rabil, da bi ga spet obudil. Od leta 2005 nisem bil več v Sloveniji, s tamkajšnjimi prebivalci nimam pravega stika. Dokler sem bil v ligi NBA, sem se občasno srečal z Benom Udrihom, Primožem Brezcem, ki zdaj igra v Rusiji in s katerim sva se zato videla tudi minulo sezono. Še vedno deluje v odlični formi. Žal pa od vrnitve v Evropo nimam pravega vpogleda v slovensko košarko. Zadnji dve leti sem preživel tudi prosti čas v Španiji, saj sva se tedaj s soprogo odločila, da bova živela tam. Kadar sem potoval, sem se vrnil v domovino. Spremljam pa Slovenijo vsaj med prvenstvi, toliko se pa že počutim povezan s to državo, glede na to, da sem pri vas igral.

Med pripravami ste zmagali na eni od petih tekem, kar ni spodbudna statistika. Je tudi realna?

Mislim, da je. Dvakrat smo se namreč merili s Turčijo, ki je zelo močna zasedba, na turnirju v Litvi smo dobili Rusijo in izgubili s Finsko. Mi pač nimamo toliko dobrih košarkarjev kot Slovenija, ki ima še vedno odlično moštvo ne glede na odsotnost Bena Udriha, Erazma Lorbka. V preteklih letih smo imeli težavo s tem, da igralci zaradi različnih razlogov niso igrali, nimamo pa takšne širine, da bi jih drugi lahko nadomestili.

S kakšnimi pričakovanji Češka prihaja na EP?

Težko vprašanje. Na najvišjo raven se namreč vračamo šele po šestih letih. Nazadnje smo na EP igrali leta 2007, vmes smo bili v skupini B, lani smo se spet kvalificirali skozi močno skupino. Naše moštvo je v vzponu, ta čas imamo dobro mešanico izkušenih igralcev iz starejšega rodu, kot sva Luboš Barton in jaz, imamo pa tudi mlajše, kot sta Tomaš Satoransky, ki igra v Španiji, in Jan Vesely. Težko ocenim naš domet, saj je eno zmagovati v kvalifikacijah, nekaj povsem drugega pa je EP, na katerem ni slabih moštev. V drugi krog bodo napredovala le tri moštva, mi pa igramo v močni skupini. Poskusili bomo dobiti dve tekmi, kar bi bilo realno, šele po morebitnem presenečenju na tretji pa bi lahko začeli razmišljati o napredovanju. A tega ne moremo kar napovedati.

Kakšen je status košarke na Češkem?

Drugačen kot v Sloveniji. Pri vas je to šport št. 1 ali 2, pri nas prevladujejo nogomet, hokej in tenis, sploh zdaj, ko smo osvojili Davisov pokal in pokal Fed. Košarka sodi šele v skupino drugih športov. Stanje reprezentančne košarke je odsev položaja tega športa v državi – zanj je na voljo manj denarja, manj je talentov.

V čem ste našli zadovoljstvo in motiv pri vsakokratnem vračanju v reprezentanco, ki nikoli ni segala v vrh evropske košarke in bila med kandidati za kolajne?

Pri meni je bilo to vedno vprašanje ponosa. Zanjo igraš, ker hočeš, ne zato, ker si plačan. To ni posel. V reprezentanci je povsem drugo vzdušje kot v profesionalnih ekipah, za katere nastopaš med sezono in v tem sem vedno užival. Zadnji dve leti, ko spadam že med starejše, uživam z mlajšim rodom tudi zunaj igrišča. To je druga, sproščujoča izkušnja.

Ste se res odločili v Sloveniji posloviti od češkega dresa, kot je bilo zaslediti v čeških medijih?

Tega nisem nikoli rekel, seveda pa za to obstaja možnost. Prav nič se še nisem odločil, videli bomo tudi, kako se bomo odrezali. Ne zapiram si vrat, veliko bo odvisno od tega, kako se bom počutil.

Kako z desetletnim odmikom gledate na svoje obdobje v Ljubljani?

Na ta čas me vežejo krasni spomini. Zame je bil najboljša izkušnja, da sem imel priložnost igrati v takšnem moštvu in s soigralci, ki so po vrsti zgradili mednarodne kariere – Sanijem Bečirovičem, Benom Udrihom, Primožem Brezcem … Tisti dve leti v Ljubljani sta mi dali osnovno podlago in bili most za pot v ligo NBA.

Zmago Sagadin vam je dal tedaj neizmerna pooblastila v igri in vas izstrelil na prizorišče. Kakšne lekcije vas je naučil v tistih dveh letih?

Vse, kar smo tedaj dosegli pri Unionu Olimpiji, smo po zaslugi trdega dela. Sagadin nas je stalno držal v dvorani, nenehno smo trenirali, vse vikende in praznike. Tedaj mi je bilo težko, a če se danes ozrem nazaj, mi je jasno, da mi je to prineslo delovne navade in me naučilo, da moraš garati, če želiš v življenju nekaj doseči. Sagadin je bil kot trener zelo zahteven. Če sem iskren, moram priznati, da prvo leto nisem bil prepričan, da bom preživel in dočakal drugo. A nekako sem ga. Potem pa me je kot trener nenadoma začel podpirati, dal mi je veliko odgovornost v igri, dal mi je vzlet in priložnost, da postanem košarkar, kakršen sem. To je nekaj, česar v danem trenutku niti ne znaš prav ceniti, in tedaj ga res nisem na enak način kot danes, ko mi je jasno, da mi je pomagal postati močnejša osebnost in boljši igralec.

Redki vaši soigralci iz tistega časa so že končali kariere, nekateri so se podali med oglednike, ali krenili v poslovni košarkarski svet. Vidite v teh zgodbah tudi sebe?

Januarja bom dopolnil 34 let in vsako leto bolj razmišljam o prihodnosti, četudi bi rad še tri do štiri sezone igral košarko, če mi bo zdravje to dopuščalo. Potem pa bi vsekakor rad ostal del tega športa. Ne sicer kot oglednik, prav tako se ne vidim v bolj poslovni vlogi. Prej bi bil trener. Zadnjih šest let sem vsaj nekaj časa poleti preživel v domovini, na košarkarskem kampu za nadarjene mlade igralce. V tem vidim svojo prihodnost.

Pred leti vas je vaš nekdanji soigralec pri Milwaukeeju Toni Kukoč navdušil nad golfom. Boste tudi v Slovenijo prinesli palico?

Ko sem igral v ligi NBA, me je povsem zasvojil s tem in res obožujem ta šport. Skoraj toliko kot košarko in po koncu kariere bo dovolj časa, da se v njem še izpopolnim. Oprema je vedno sestavni del moje prtljage, a med EP se bom temu vseeno odpovedal. S Kukočem sva ogromno igrala skupaj, on je te igre res vešč, a odkar sem se vrnil v Evropo, žal nisva več združila moči.