Za rojstni dan bi bil rad na stožiškem parketu

Ljubljana – Četudi je na dveh od zadnjih treh tekem zabeležil najmanjšo minutažo v letošnjih pripravljalnih nastopih, se je Jure Balažič v nekaj tednih uveljavil kot nepogrešljiv član slovenske reprezentance. Novomeščan, ki bo na dan morebitnega prvega slovenskega dvoboja v drugem delu EP dopolnil 33 let, bo v sredo dočakal krst med celinsko elito.

Kibici, ki so celo zimo sestavljali sezname možnih slovenskih zasedb, so ga omenjali redkeje kot sneg na slovenski obali, a si je očitno že po lanskem odzivu na vabilo na reprezentančne priprave začel nabirati dodatne točke pri selektorju Božidarju Maljkoviću. Odlična sezona pri Erdemirsporju mu je bila pri tem pozneje le v dodatno pomoč in mu je julija prinesla selitev k Tofašu, pri katerem bo jeseni nadaljeval kariero, Maljković pa mu je skozi zadnje tedne zacementiral mesto v izbrani dvanajsterici. Sploh potem, ko je po odpovedi Erazma Lorbka zazijala večja luknja na položaju krilnega centra. »Ob odpovedih sem pričakoval, da se bom uvrstil v končni izbor, četudi je k temu po mojem precej prispevala predvsem dobra sezona, ki je za mano,« Balažič v teh dneh izžareva samozavest in trdnost, ki bo od srede v slovenski vrsti ena najbolj zaželenih lastnosti.

Proti Francozom je v soboto sicer preživel na parketu le dobrih deset minut, podobno kot proti Črni gori pred tednom dni, kar je manj od njegovega povprečja v obdobju priprav (18,1 minute). Gre za posebni okoliščini ali že za končno delitev vlog za EP? »To sicer najbolje ve selektor, a mislim, da je šlo za eno in drugo. Po eni strani sem tekmi slabše odigral, drugi so bili bolj razpoloženi. Po drugi strani pa smo tudi tik pred začetkom EP in so vloge bolj določene,« meni Balažič, ki je na kar sedem od desetih dvobojev začel v prvi peterki, s svojimi nastopi pa pri Maljkoviću izzval posebno pohvalo. Kot veteran v moštvu se je namreč hitro znašel, srbski trener pa je pri njegovem poznem vstopu v člansko reprezentanco našel primerjavo z Duškom Savanovićem, ki je leta 2010 ob debiju za Srbijo osvojil 4. mesto na SP; res pa je, da je imel šest let manj od krilnega centra z Dolenjske.

»Sam s tem, da začenjam tekme, nisem obremenjen. V vsakem primeru poskušam dati vse od sebe. Izkušnje zadnjih let, tudi prej pri Krki, so me naučile, da mesto v peterki ne določa, kako pomemben košarkar v moštvu si. Morda sem začenjal tekme zato, da sem imel na skrbi prvi del, ko se je igralo bolj agresivno, ob vstopu drugih v igro pa je bil ritem nato že vzpostavljen,« razmišlja Balažič, ki ocenjuje, da so slovenski košarkarji med pripravami in vrsto odigranih tekem dobili vse odgovore, ki so jih potrebovali pred začetkom evropskega prvenstva.

Kakovostni razpon slovenskih tekmecev je bil namreč v zadnjem mesecu velik, najtežji izziv, evropske podprvake Francoze, pa so prihranili ravno za konec, ko so bili dolgo v igri za zmago. »Mislim, da so bili za konec priprav kar primerni tekmeci, saj so nas ugnali šele v finišu, mi pa smo pokazali, da se z njimi lahko kosamo. Za samozavest je to odlično. Dobro je, da smo v minulem mesecu igrali s slabšimi in boljšimi moštvi, morda nam je malo manjkala le priložnost za igro proti conski obrambi. Ne glede na številne odpovedi pa nas čaka zelo izenačeno prvenstvo in dejstvo, da smo gostitelji, ne bo pomenilo prav nič,« dodaja Balažič.

V Zrečah bodo zdaj sledili le še popravki igre, a kot pravi, nimajo večjih težav, le bolje se bodo morali odzivati na bolj agresivno tekmečevo obrambo in bolj dosledno izvajati akcije v napadu. Predvsem pa bo v ospredje stopilo tisto najpomembnejše: priprava na prvega tekmeca, Čehe. »Načeloma imamo zelo raznoliko zasedbo igralcev, zato smo se v dosedanjih tekmah lahko vsem dobro prilagajali. Dejstvo je, da se od danes brišejo vsi zadnji tedni in da se zgodba začenja z ničle. Nepomembno je, s kom smo igrali doslej, predvsem pa, kaj smo dosegli. Zdaj, ko bo šlo zares, bo druga stvar. Naše misli so sicer že nekaj časa pri Čehih, zdaj bomo prešli tudi k pripravi. Resda so v zadnjih tednih izgubili kar nekaj tekem, a prav zato ne smemo razmišljati o tem. A tudi zaradi naših zmag nismo evforični,« poudarja tretji najstarejši član slovenskega moštva, ki je le dva meseca mlajši od Boštjana Nachbarja in dve leti od kapetana Jake Lakoviča. Pri čemer še po nečem izstopa v moštvu, že vrsto let je namreč sladkorni bolnik, ki mora redno jemati inzulin, a mu to na profesionalni poti ne povzroča težav.