Tiskane izdaje
Indianapolis – Tudi razplet nogometnega svetovnega prvenstva potrjuje, da Michael Schumacher nima več možnosti, da bi še zaustavil Fernanda Alonsa. Svetovni prvak se lahko na veliki nagradi ZDA, deseti od osemnajstih dirk svetovnega prvenstva formule 1, v miru spet posveti dirkanju, potem ko je Španija že zapustila žogobrcarski WM, čeprav je tudi res, da bodo nadaljnji nastopi Francozov, ki so pokopali »furijo«, kradli pozornost njegovim mehanikom, inženirjem in drugim članom Renaultovega moštva. Schumi in rdeče moštvo pa bosta še nekaj časa prikovana pred televizijski sprejemnik, ko bosta spremljala polfinale »elfa« in »azzurrov« ter potem še zaključni tekmi.
Da zgoraj zapisano ni iz trte izvito, potrjuje dogajanje med petkovimi prosti treningi na Brickyardu, kot Američani pravijo znamenitemu dirkališču v Indianapolisu. Michael Schumacher si je ogledal prvi polčas četrtfinala med Nemčijo in Argentino kar v kokpitu svojega dirkalnika na prenosnem monitorju in lahko smo prepričani, da mu je bilo pošteno vroče do vratu zapetemu v dirkaški kombinezon. Takoj ko je sodnik zapiskal konec prvega polčasa, se je odpravil na stezo, da bi bil do začetka drugega že nazaj. Toda če človek za volanom dirkalnika formule 1 ni popolnoma zbran, se mu hitro pripeti kaj neljubega, in to velja tudi za sedemkratnega svetovnega prvaka formule 1 in nosilca tako rekoč vseh rekordov zlate knjige elitnega razreda avtomobilističnega športa. Michael Schumacher se je med tem, ko je hitel nazaj za televizijski monitor v boksu, zavrtel, zdrsnil s proge in brezupno obtičal v peščenem izteku. Tako je moral počakati, da je prišla vlečna služba, naložila njegov dirkalnik na kamion in ga zapeljala nazaj v bokse. Če nič drugega, je bil prikrajšan vsaj za vodilni gol Argentincev, ujel pa je že Klosejevo odrešitev in potem za Nemce uspešni triler z enajstmetrovkami.
Tudi Bernie Ecclestone bi rad zabil gol. Z nedeljsko dirko se bo iztekla sedemletna ameriška licenca za dirke formule 1 in »mali veliki mož« jo tako rekoč mora podaljšati, saj to od njega zahtevajo vsi avtomobilski proizvajalci in v formulo 1 vpleteni veliki sponzorji. Še lani, ko je tu v Indianapolisu Michelin zagrešil veliki škandal in je bilo približno 125.000 gledalcev prisiljenih gledati farso šestih dirkalnikov, se mu ni pisalo prav dobro. Toda čas je zacelil rane in zdaj sta obe strani pripravljeni na kompromise. Vprašanje je le, kdo se bo moral tokrat zadovoljiti z manjšim deležem pogače. Ecclestone je znan kot trd pogajalec in njegove finančne zahteve so že prenekaterega organizatorja dirk formule 1 kljub množicam gledalcev pognale na beraško palico. Na drugi strani pogajalske mize bo sedel enako brezkompromisni pogajalec Tony George, lastnik tega ameriškega bencinskega svetišča, ki je pred leti že ogromno tvegal, ko je obrnil hrbet tedaj zelo priljubljeni ameriški seriji indy, ji celo prepovedal uporabo imena in ustanovil svojo »indy racing league«. Sprva se je zdelo, da je podpisal samomor, toda sčasoma je prav teža njegovega dirkališča, na katerem sta se pisali ameriška pa tudi svetovna zgodovina avtomobilističnega športa, prevesila tehtnico na njegovo stran. Oba ledena kockarja bosta ta konec tedna ali pa v ponedeljek sedla za pogajalsko mizo. Formula 1 potrebuje ZDA, dežela največjega avtomobilskega trga na svetu pa se zaveda svoje pomembnosti. Po svoje bo ta dvoboj po zahtevnosti povsem enakovreden boju za naslov svetovnega prvaka v formuli 1 ali v nogometu.
