FOTO in Zdravo neumni in ponosni

Ljubljana - V zadnjih letih sem se zadovoljil z 21-kilometrskimi razdaljami v Ljubljani, Radencih, Sežani in Halozah, te tekaške izkušnje pa so me povsem izpolnile. Ko pa je lani prijatelj Jani šel na ljubljanski maraton neposredno s poroke in ga premagal s časom 3 ure in 45 minut, sem bil postavljen pred dejstvo. »Rokavica je vržena,« sem se sprijaznil, ko sva podoživljala tisti nori maraton, prvi v njegovem življenju.

Do avgusta nisem bil prepričan, če se bom zares lotil tega izziva, naposled pa sem se le odločil za strogi režim treninga od 1. septembra naprej. Za večino morda prepozno, a stavil sem na mojo siceršnjo fizično pripravljenost zaradi igranja nogometa ter na dokaj redni rekreativni tek in izkušnje s polmaratonskih tekov. Prvi dan septembra so se moje resno začrtane priprave začele z nepopisnim veseljačenjem, saj je družino prijateljev obogatila gospodična Ana. Logično, da tudi naslednji dan s treningom ni bilo nič. Toda tolažil sem se z dejstvom, da imam maratonsko tekmo ves čas v glavi, torej psihološka priprava na nek način ni trpela niti za trenutek.

V nadaljevanju sem zastavil nepopustljivo resno, čeprav sem konec septembra priprave v športnem pogledu brutalno prekinil s tridnevnim obiskom Oktoberfesta v Münchnu, nikakor pa se nisem mogel izogniti niti oktobrskemu gostovanju slovenske nogometne reprezentance v Bratislavi. Kakorkoli že, do včerajšnjega maratona sem pretekel krepko čez 200 kilometrov, upam pa si trditi, da so mi lepo uspeli celo trije, štirje treningi hitrostne vzdržljivosti. Pred leti, ko sem se podal na svoj premierni mali maraton v Radencih, mi je skrivnosti tovrstnega treninga razkril Matej Fabčič, strokovnjak za telesno pripravo športnikov in rehabilitacijo po poškodbah, ki je bil tisti teden, dva moj osebni trener. No, takrat me on niti približno ni gnal do onemoglosti, jaz pa sem sem se tokrat pripravil do takšnega napora, da sem vmes elegantno pobruhal del zelenice na Kodeljevem. Toda s treninga sem šel zadovoljen kot naši po zmagi.

Seveda so ves čas v zraku visela številna vprašanja, češ, si treniral dovolj časa, si treniral kakovostno in pravilno, ali ni to vendarle prevelik zalogaj za mladeniča, ki se bliža štiridesetim? Še najbolj pa me je raztogotil dogodek deset dni pred štartom, ko sem si pri nogometu nespametno nabil peto. Naslednjih pet dni se tako sploh nisem podal na tek niti na nedolžno razgibavanje. Tu so v ospredje stopili voljni moment in posebni motivacijski prijemi. Vsem sem na ves glas razlagal, da grem na svoj prvi maraton in da ga hočem preteči v štirih urah. Skratka, dal sem se v zobe, po drugi strani pa sem si naložil odgovornost, da svojih sogovornikov pač ne smem razočarati.

»Mater smo neumni, a?« mi je rekel priletni gospod v množici, nekaj minut pred štartom na Trgu republike. »Pa saj to je čisto vredu. Smo zdravo neumni,« sem mu odvrnil, medtem ko sva se ogrevala ob spremljavi udarnih ritmov benda Stroj Machine. Všeč mi je bilo, da se je skozi oblake prikazalo sonce. S povabljenimi kenijskimi tekači, ki so prišli v našo prestolnico popravljat rekord maratona, sem se strinjal, da je temperatura okoli 14 stopinj idealna za tek. Pomislil sem tudi, da je to zadnji profesionalni maraton našega vodilnega maratonca Romana Kejžarja in se prepričeval, da tudi zaradi tega ne smem zatajiti. Si predstavljate, da bi moral razlagati, da sem kihnil na maratonu, kjer se je poslovil Kejžar? To bi bil zgodovinski spodrsljaj!

Na ljubljanskem maratonu tekači tečejo dva 21-kilometrska kroga. Kljub vsem taktičnim zamislim, ki so se spogledovale s perfekcijo, sem naredil malodane usodno napako. Prvi krog sem namreč tekel, kot da bi se udeležil zgolj malega maratona. Počutil sem se izvrstno, noge so šle kot namazane, v petindvajsetem kilometru pa sem se nenadoma dobesedno ustrašil prehitrega teka. In, domnevam, glava je poslala sporočilo v mišice, tako je sledil turistični tek, med katerim me je prehitevalo vse živo. Ko me je čez tri kilometre, torej na 28. kilometru, prehitel možakar z baloni in oznako, da teče za čas tri ure in pol, me je presekalo. »Budalo začetniško,« sem siknil 14 kilometrov pred ciljem.

Odločil sem se za tako imenovano potovalno miselnost, ki je najverjetneje zgolj plod moje domišljije, a mi je prišla še kako prav. Na nek način sem se vdal v počasen tek, toda ko sem ob progi na kolesih zagledal Janija in njegovo Jasno, ki sta me potem spremljala del poti, sem ponovno oživel. Ne vem pa, kako bi razložil presenetljivo eksplozijo v zadnjih petih kilometrih na Dunajski in Slovenski cesti, ko sem nerazumljivo pospešil in se spraševal, kaj vse v sebi skriva človeško telo. Že res, da me je Jani spretno spodbujal, toda telesa le ne moreš pretentati. Zadnji kilometer me je spremljala še Špela, šefica Delovega Kluba Polet, to pa mi je dalo taka krila, da bi lahko zlahka opravil še s kakšnim kilometrčkom.

Ne, nisem čutil, da sem premagal samega sebe, niti se mi ni dozdevalo, da sem se približal doslej neodkritim mejam v svojem življenju. Bil sem preprosto ponosen. Nase ter na družino in prijatelje, ki so navijali zame in s katerimi sem nedolgo zatem srkal zasluženo pivo in delil vtise s štiriurnega potovanja po Ljubljani. V bistvu ne vem, koliko ljudi na tem svetu je že preteklo maraton. Vem pa, da je ta druščina odslej bogatejša za svežega maratonca, ki se z novo izkušnjo globoko klanja vsem sorodnim tekaškim dušam.