Roger Federer ima prav vse - rekord, Wimbledon in vodstvo na ATP

London - Roger Federer ima vse: po kariernem grand slamu, ki ga je osvojil na Roland Garrosu, si je povrnil še wimbledonski naslov in prvo mesto na svetovni teniški lestvici ter seveda na večni lestvici s petnajsto veliko zmago prehitel Peta Samprasa. Potem ko je v lanskem finalu doživel veliko razočaranje ob porazu z Rafaelom Nadalom, je tokrat v prav tako dramatičnem in izenačenem odločilnem dvoboju po štirih urah in 16 minutah ugnal Andyja Roddicka s 5:7, 7:6 (6), 7:6 (5), 3:6, 16:14. Po porazu v letošnjem finalu OP Avstralije in zlomu na podelitvi je Švicarjeva sezona doživela zares neverjeten zasuk in v številnih razpravah, ali je on najboljši igralec v teniški zgodovini, bo zdaj prav šesta wimbledonska zmaga tehtnico dokončno nagnila na njegovo stran.

Za zgodovinski, težko pričakovani Federerjev dosežek je bila scena na osrednjem igrišču več kot nared. Zbrali so se petkratni wimbledonski zmagovalec Björn Borg, Rod Laver, ki je osvojil dva klasična grand slama, tu so bili številni nekdanji asi, velikani drugih športnih panog ter zabave in da, prišel je tudi Pete Sampras. Američan je do zadnjega hipa razmišljal, ali bi priletel na Otok ali ne, nazadnje se je odločil, da si vendarle ogleda finale. Finale, po katerem ni več rekorder po številu naslovov za grand slam.

Ko sta Federer in Roddick odločala o zmagovalcu Wimbledona v letih 2004 in 2005, se ni Američan nikdar toliko približal tekmecu kot tokrat. Potem ko je osvojil uvodni niz, tik preden bi o njem odločala podaljšana igra, je imel namreč v tie-breaku drugega že prednost 6:2 in še en svoj servis, a je vodstvo zapravil, kar je za tako dobrega serverja na travnati podlagi skorajda neverjetno. Če bi temu šoku sledil velik padec, ne bi bilo nič nenavadnega, a Roddick je kar nekoliko presenetljivo ostal trden. Enako tudi, ko je še tretji niz izgubil v tie-breaku, a na drugi strani Federer ni odigral na najvišji ravni, posebej je bil neprepoznaven ob igrah na tekmečev servis. Zato izenačenje na 2:2 ni bilo presenetljivo, preden je sledil razplet v petem nizu, ki je bil zgolj za tiste z najbolj jeklenimi živci. Bil je namreč najdaljši v teniški zgodovini, trajal je kar 95 minut in šele v trideseti igri je Federer prišel do sploh prvega breaka v dvoboju ...

»Občutek je kar nekoliko nenavaden, da spet držim v rokah pokal, potem ko sem lani izgubil finale. To je bil res nor dvoboj in neverjeten trenutek v moji kareiri. Za mano je nepozaben mesec, v katerem sem osvojil tako Roland Garros kot Wimbledon, kar je nekoč uspevalo Björnu Borgu, v bistvu je celotno leto precej noro. Potem ko še v Melbournu ni kazalo najbolje, je vse skupaj prav neverjetno,« je Federer žarel od navdušenja po - s 77 igrami - najdaljšem finalu na turnirjih za grand slam. Švicar je postal tretji igralec s šestimi wimbledonskimi naslovi, saj imata po enega več le William Renshaw in Sampras. Slednji je včeraj navdušeno pozdravil novega rekorderja s 15 naslovi in sporočil: »Za mene ni nobenega dvoma. Federer je največji. Legenda. Ikona.« Podobno pa so novo teniško zgodovino pospremili Laver, Boris Becker, Borg, Martina Navratilova, Serena Williams in mnogi drugi.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela