S tehniko in srcem do zmage

Mitja Kosmina je z jadrnico Maxi Jena letos ugnal vseh 1781 sodelujočih jadrnic na Barkolani 2009. Na jadrnici sta bila tudi njegova hčerka in oče Janko, znani jadralec olimpijec in dolgoletni direktor Istrabenza.

 

Objavljeno
11. oktober 2009 14.17
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Trst - Zmagoslavje v Trstu, na obali pred Trgom unitá. Množica sto tisoč ljubiteljev morja valovi. Mitji Kosmini se smeje srce, sprejema čestitke, se rokuje, daje avtograme, objema prijatelje, znance in neznance, neutrudno odgovarja novinarjem - v slovenščini in italijanščini. Šampanjski mehurčki omamljajo vse, ki so v bližini. Ekipa Maxi Jene je kronala dolgoletni trud. V Trstu je praznik, Mitja majhno božanstvo. Tržačani se znajo pokloniti z lovorom ovenčanim. Poleg jadralske zmage je padla še ena meja: med namišljenima sovražnikoma z dveh strani zaliva. »Mitja Kosmina je tudi naš. Res mu od srca privoščimo zmago. Zaslužil jo je, ker je dokazal, da zna, da ima veliko športnega duha, da si upa.« Šele čas bo jasneje pokazal, kakšni premiki se ob takih, na videz nepomembnih trenutkih dogajajo v zavesti ljudi. Zmaga Maxi Jene v Trstu je bila predvsem opomin pomorske naravnanosti narodu, ki velikokrat sploh ne ve, kaj bi s svojim morjem.

Zjutraj je obalo ob Tržaškem zalivu obsijalo toplo sonce babjega poletja. Vreme je še enkrat pokazalo figo vremenoslovcem. Ni bilo burje, ni bilo dežja, ni bilo tramontane ... Bilo je toplo, jutranja bonaca in pozneje maestral, ki ga ni napovedal nihče. Zgodaj zjutraj značilna predtekmovalna živčnost. Pravi jadralci menda izgubijo kar nekaj kilogramov v zadnjih dneh napetih priprav. Velikega Viharnika vidim z domačega okna, kako pluje mimo piranske Punte deset minut pred osmo in zavije proti Miramaru. Čez nekaj minut s svojega koprskega pomola odrinejo popoldanski zmagovalci. Morje se prebuja. Tisoče gledalcev stopa na ladje od Umaga do Tržiča. Ko z obale odplujeta zadnja jadrnica in zadnji gliser s fotografi in snemalci, se obmorski Trst za uro ali dve umiri. Večina Tržačanov se preseli v višje ležeče kraje in od tam z daljnogledi in močnimi teleobjektivi spremlja dogajanje v zalivu.

 

Ko natanko ob deseti uri pred poldrugo miljo dolgo startno črto poči topovski strel in v zraku obstanejo štirje oblački dima, se jadrnice komaj zganejo. Bonaca. Brezvetrje ustreza Maxi Jeni in nikakor ne Intermatici (tako so začasno poimenovali Telefonico Black). Maxi Jena se odloči za tvegano stran, bliže mestu in obali, drugi supermaksiji (nad 19 metrov dolge jadrnice) iščejo sape bolj zunaj, na odprtem. V drugi polovici prve stranice pa Mitji Kosmini vendarle uspe priklicati in ujeti veter, Jena zdrsne in ob prihodu v slovensko morje prehiti do tedaj vodečo Tutto Trieste.

 

Nadaljevanje je znano in čedalje bolj v prid koprski ekipi. Na palubi jadrnice, ki jo je pred kakimi osmimi leti zasnoval Koprčan Andrej Justin, so dedek, sin in dva vnuka. Dedek, Janko Kosmina, olimpijec pred 49 leti in dolgoletni prvi mož Istrabenza, sin Mitja Kosmina, najuspešnejši jadralec Barkolane (včeraj je zmagal četrtič, od leta 1995 do 1997 trikrat zapored z Gaio Legend, in bil z Maxi Jeno sedemkrat zapovrstjo drugi) in njegova naslednika - sin Jan in hči Jena, botra najhitrejše slovenske jadrnice. Poleg štirih članov znane koprske družine imajo zasluge za uspeh pred Trstom tudi taktik Branko Brčin, Gašper Vinčec, Tomaž Čopi, Toš Golja Skrt, Mitja Beltram, Lucio Fafangel, Dejan Cah, Hinko Goljas, Matej Rodela, Alan Železnik, Alek Bartole, (projektant) Andrej Justin, Bojan Vrščaj, Boro Konjuh, Diego Kolarič, Peter Sedmak, Aleks Omari in Enrico Zennaro. Zadnji je moral že pred startom splezati na jambor in opazovati, kam se je skril vetrič ter kam se postavljajo konkurenčne jadrnice. »Začutili smo, da je nastopil trenutek, ko je zmaga bližje kot kdaj prej. Ekipa je opravila več kot 20 treningov. Za vsakega izgubiš približno en delovni dan. To smo počeli vkljub temu da nimamo skoraj nobene finančne pomoči sponzorjev. Pri nastopu na Barkolani nihče ne misli na zaslužek, toda vsaj za kritje tehničnih stroškov bi morali imeti kak vir. Nihče na tej jadrnici ne nastopa sam zase. Nihče ne more zmagati sam. Maxi Jena je slovenski projekt več ljudi. V njem je združeno slovensko pomorsko znanje, izkušnje in praksa. Tu je tradicija, prenos izkušenj prejšnjih generacij. Res bi bilo škoda, če bi zaradi nerazumevanja njegovega pomena vse to preprosto zanemarili in zapravili,« je dejal krmar in prvi mož na 24 metrov dolgi tekmovalni jadrnici.

 

Andrej Justin, ki je še eden v vrsti nekaj svetovno uspešnih slovenskih navtičnih projektantov, je specialist za najhitrejša plovila. V devetdesetih je projektiral jadrnice Just-in-Ten, ki so nekaj let dosegale velike uspehe na regatah. Pred nekaj leti je skupaj z novozelandskim jadralskim morskim volkom Russllom Couttsom zasnoval RC-44. Maxi Jeno so za približno milijon evrov izdelali leta 2002 v eni od izolskih obrtnih delavnic. »Samo jambor Alfe Romea, ki nam je tri leta zapovrstjo kradla prva mesta na Barkolani, je stal več kot naša jadrnica in vsa oprema,« je poudaril razliko Justin. Jadrnica tehta skoraj 17 ton, njen jambor sega 36 metrov visoko, ko razpne jadra, se vetru upre 600 kvadratnih metrov površine. »Teden dni pred regato smo dobili izjemno kakovosten drifter (prednje jadro) iz posebnega blaga - kvadratni meter tehta samo 40 gramov, denimo. Z njim bi zmagali že lani,« ugiba Andrej Justin. Kobilica sega 5,4 metra pod vodo in pred tednom dni bi bili skoraj nasedli, ker so jih organizatorji regate pred Barkolano speljali v prenizko vodo. »V zadnjem trenutku smo opazili, da bi lahko prelomili jadrnico. Vsi smo šli na eno stran in nagnili plovilo, kolikor smo mogli, a smo vseeno podrsali bulb (utež na koncu kobilice),« je povedal Diego Kolarič.

 

»Zmago posvečam slovenskemu jadranju, ekipi in svojemu prijatelju Gianfrancu Fantineliju,« so bile prve besede, ki jih izrekel Mitja Kosmina, ko je »z lovorom« stopil na tržaška obalo. »Zmago je dosegel tim. Zelo smo si je želeli. Malo smo se postavljali pred novinarji in trdo delali. V morje smo položili tehniko in še več srca. Zdaj je, seveda, praznik za vse,« je sijal srednji Kosmina. Sedem let je trdo stiskal zobe in športno prenašal »večno« drugo mesto. Novozelandska Alfa Romeo 2, ki jo je zadnja leta vodil Neville Chricton, je ostala v Avstraliji. Njen lastnik je že lani napovedal, da ene najhitrejših jadrnic na svetu letos ne bo pripeljal v Tržaški zaliv. S tem je odprl vrata drugim. Ne samo Maxi Jeni. Še največji jadralski uspeh je doživela komaj 16-metrska Tutta Trieste, ki je s krmarjem Gabriellom Benussijem zasedla tretje mesto. Simčičev Esimit je bil šesti, pred tekmo nevarna Telefonica Black (Intermatic) je bila osma, Veliki Viharnik šele 20.

 

Tokratna Barkolana je bila res praznik. Ne samo zato, ker je namesto dežja sijalo sonce in je namesto neprijazne burje presenetil maestral. Ne zgolj zato, ker so prodajali kranjske klobase s pomfrijem po 4,5 evra in točili pivo po tri evre ter vse to napisali v petih jezikih, tudi slovenščini. Malce je bil praznik zato, ker so vsi, z Italijani vred, od srca privoščili Mitji Kosmini zmago. Morda je bilo tokrat prvič čutiti, da so slovenskim jadralcem ploskali iz srca, ker ni bilo čutiti nikakršnih političnih napetosti in običajnih šovinističnih packarij. Ker je bilo vsaj malo čutiti, da zmorejo tudi v Trstu preseči stare zamere in živeti v novem svetu.


 

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela