Gospodje, kaj ste pridelali za prodajo?

Slovenski nogometni klubi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili identiteto, in mediji imajo veliko skupnega, predvsem pa jih druži to, da nikakor ne najdejo poti iz krize. Le kako bi jo, ko pa se njihova dejavnost reducira na veliko (pre)skromne imperative: pomembno je, da se nekaj brca, piše in govori. Skupna jim je tudi velika iluzija: vsi mislijo, da se spoznajo tako na nogomet kot na medije.

Potem ko sem si v sredo zvečer ogledal tekmo superpokala Maribor - Interblock, naj ob mrzlici šelestenja milijonov evrov na evropskem nogometnem marketu zastavim vprašanje vodilnim možem obeh finalistov: Gospodje, koga imate za prodajo? Če vprašanje ni sploh odveč, kajti pred finalom, ko urejeni in spodobni evropski klubi rešujejo zadnje neznanke v svojih igralskih mozaikih za bližnjo sezono, se ne pri Mariboru ne pri Interblocku ni oglasil noben resen interesent za okrog 50 njihovih profesionalcev. Kot vse kaže bo Andraž Kirm, za katerega je Wisla iz Krakowa Domžalam plačala pol milijona evrov, edini omembe vreden slovenski nogometni izvoz v tem prestopnem roku. Kako naj bi brez postavke »prodaja igralcev« brez vsaj nekaj sto tisoč evrov preživeli vsi drugi klubi? Finančna kriza pa je - sodeč po vesteh iz velike večine slovenskih klubov - tako huda, da je ogrožena eksistenca več sto (pol)profesionalcev. Naši klubi ob ničlah dohodkov od prodaje igralcev in minimalnih iztržkih od vstopnine večino proračunskega denarja dobijo od sponzorjev, ki pa zaradi recesije zapirajo pipe. Očitno postaja, da za male države, kot je Slovenija, v prihodnje brez trženja igralcev ne bo preživetja. Mnoge dežele so to že davno spoznale, za nas streznitev šele prihaja. S prodajo najstnikov, ki jih imamo v uglednih evropskih klubih kar nekaj, si ne bomo opomogli, pa četudi sta najbolj aktualna Belec in Krhin že na pragu prvega moštva Interja. Njihova cena - zaradi večjega tveganja, ko gre za nakupe rosno mladih igralcev - je namreč daleč od cene profiliranih igralcev. Naši klubski možje še vedno precenjujejo pomen golega rezultata, ki pa se pri nas vselej izkaže kot strošek. Rezultat je vselej pomemben, toda le, če je povezan s številom prodanih vstopnic in tržno vrednostjo igralcev.

Gre za razmeroma zapleten delokrog, pri katerem denar niti ne igra odločilne vloge, predvsem ga je treba razumeti. Tudi če bi naši klubi potrojili obisk na tekmah, to ne bi rešilo njihovih problemov. Veliko usodnejši je zaslužek od prodaje igralcev, katerega del je potrebno vložiti v nadaljnjo reprodukcijo igralcev, s katero lahko zaživi tudi notranji trg, ki trenutno funkcionira slabše kot v času socializma. Know-how je problem slovenskega klubskega nogometa že skoraj dve desetletji. Pri nas mnogi veljaki še danes menijo, da Brazilci kot največji izvozniki nogometašev igralce še vedno selekcionirajo na Copacabani in drugih plažah, ne pa, da gre za tako rekoč popolno proizvodno linijo pri vzgoji igralcev. Ni torej pomembno, da se nekaj brca, piše in govori, ampak kako in kdo to počne.