Aleksandr ne zmore vsega sam

Sam Aleksandr ne more premagati IIHF, MOK in NHL. Tako so zapisali v najstarejšem ruskem športnem dnevniku Sovjetski sport, ko je bilo jasno, da Aleksandra Ovečkina, udarnega hokejskega zvezdnika največje dežele na svetu, ne bo na olimpijskih igrah. Pa četudi je še pred kratkim trdil, da je ni cene, za katero bi se izognil osrednjemu dogodku naslednje športne zime …

Toda vrag je odnesel šalo kot tudi njegovo resno napoved o tem, da seveda spoštuje svoje delodajalce v Washingtonu, toda še bolj reprezentančni dres domovine, zato bo – ne glede na posledice – prekinil sezono v NHL in se takrat odpravil na »službeno pot« v Pjongčang. Nihče med vodilnimi hokejisti onstran Atlantika ni tako jasno in glasno spregovoril o nastopu na olimpijskih igrah, dasiravno prvič po Lillehammerju 1994 med temi ne bodo prekinili elitnega severnoameriškega tekmovanja. Prvič doslej so veljaki iz mednarodne zveze in NHL našli skupni jezik za igre v Naganu, leta 1998, odtlej so vedno znova med OI arene v ZDA in Kanadi zaprli za dva tedna in tako najboljšim, nazadnje za Soči tudi našemu Anžetu Kopitarju, omogočili nastope za izbrane nacionalne vrste. Tokrat bo drugače – že prve napovedi v pričakovanju hokejskega turnirja v Pjongčangu niso bile prav optimistične, vse je bilo jasno pomladi letos med letnim kongresom IIHF, ko je prvi mož svetovne zveze Rene Fasel resda še govoril o morebitni rešitvi, a je navzoče obenem pripravil na scenarij olimpijskega turnirja brez asov iz NHL. Le Ovečkin pa je že kar papagajsko ponavljal, da mu je za odločitev nadrejenih figo mar, on bo spet nastopil na olimpijskih igrah.

Toda slovo od poletja je prineslo zasuk in ravno okrog svojega 32. rojstnega dne, 17. septembra, je sam poslal sporočilo v domovino: »Na teh olimpijskih igrah me, žal, ne bo!« Potem pa se je v obsežnem pismu javnosti sprehodil skozi svojo dosedanjo športno pot, zlasti podčrtal nekaj izjemnih trenutkov, denimo sodelovanje pri predaji olimpijske zastave v Vancouvru naslednjim prirediteljem iz Sočija ali pa trenutek, ko je kot prvi Rus prijel v Grčiji plamenico na njeni dolgi do Sočija. Med drugim je ob tem zapisal: »Kot prvošolček sem med igro občudoval naše rojake na olimpijskih igrah, ko so se z zlatimi kolajnami v Albertvillu veselili končne zmage. Odtlej so mi igre pomenile vedno nekaj veličastnega, ne nazadnje ima doma moja mama, nekoč košarkarica, dve zlati olimpijski kolajni.« Toda prek pravil in svoje pogodbe ni mogel. Pa četudi je trmasto vztrajal pri odhodu v Pjongčang in tudi dodal, da ga lastnik kluba Ted Leonsis povsem razume, skupaj z družino se je tako slednjemu zahvalil za spodbudo.

A podobno, kot je olimpijska kolajna za enega vodilnih zvezdnikov severnoameriških ledenih ploskev še neuresničena želja, je po ducatu letih nastopanja v NHL še brez prestižnega Stanleyjevega pokala. Pri Washingtonu pa so po zadnjih ocenah hokejske stroke sestavili morda celo najmočnejše moštvo doslej in glasno napovedujejo, da se bodo lotili lova na najbolj cenjeno hokejsko lovoriko. Seveda nikakor ni nujno, da bi dva tedna odsotnosti prvega zvezdnika sredi ligaškega dela usodno vplivala na končni izplen zasedbe Washington Capitals, toda v trenutku, ko so se pri klubu jasno odločili za mobilizacijo vseh sil, pri kateri si ne smejo privoščiti niti najmanjšega spodrsljaja ali slabe volje, je zadeva resna. Na dlani pa je, da bi kapetanov odhod na olimpijski turnir pri priči odgnal želeni mir iz slačilnice in razdrl načrtovano hierarhijo.

In četudi je Ovečkin dolgo vztrajal pri svojem mestu na letalu za Pjongčang, je zdaj moral popustiti. »A najbrž bi bilo res vse drugače, če bi se v kateri od zadnjih sezon s soigralci pri Washingtonu veselil Stanleyjevega pokala. Takrat bi svojo misijo izpolnil in jo tudi za ceno prekinitve pogodbe ucvrl k olimpijski druščini. Tako pa je pritisk nanj in moštvo v tej silni želji, da bi po letih vlaganj in pričakovanj v novi sezoni pri klubu končno osvojili lovoriko, močan, zato si preprosto ne more privoščiti drugačne poteze od vseh tistih, ki pač ne smejo na OI,« so zapisali na največjem ruskem športnem portalu championat.com. Obenem so tudi omenili možnost, da bi se ta odlični hokejist lahko nekoč poslovil od ledenih ploskev kot večni poraženec – brez Stanleyjevega pokala in zlate olimpijske kolajne. A ne da nima najbolj žlahtne, za zdaj je tudi brez srebrne ali bronaste. Zato je povsem razumljiva njegova želja, da se podobna zgodba o sezoni brez prekinitve v NHL ne bi spet ponovila še štiri leta pozneje. Tako bo zdaj sanjal o Pekingu 2022 kot svojem naslednjem olimpijskem izzivu. Dotlej pa bo poskusil odkljukati še tisto, kar ga najbolj mika v Severni Ameriki – Stanleyjev pokal.