Anže Kopitar: Počitek je bil nujen, zato sem zdaj spet sproščen

Ljubljana – Kako tesno se v športu prepletajo vzponi in padci, je Anže Kopitar v 11 letih, odkar igra v najmočnejšem hokejskem tekmovanju na svetu, dodobra spoznal. Zapisal se je v zgodovino Los Angeles Kings z dvema Stanleyjevima pokaloma, zadnjih dveh sezon NHL pa si ne bo ohranil v lepem spominu. Zdaj spet blesti, razumljivo je dobre volje, kar je potrdil tudi v pogovoru za Delo.

Po približno četrtini sezone je napočil čas za prve ocene. Kaj se je zgodilo v Los Angelesu, od kod takšen vzpon tako na osebni kot na moštveni ravni, je res zamenjava na trenerskem mestu tako vidno vplivala na zasuk?

Spremembam pri klubu zagotovo pripada zelo pomembna vloga. Prihoda novega prvega moža na trenersko klop in posledično še glavnega menedžerja sta prinesla svežino k moštvu, kar je vedno znova vidno na ledu. Zdaj igramo, kot znamo, tudi precej bolj napadalno kot v prejšnji sezoni, bolj smo učinkoviti, zato je tudi pot k zmagam bolj preprosta.

Čemu pripisujete vaše precej boljše počutje kot pred enim letom, vsaj tako na daljavo delujete bolj sproščeno in samozavestno?

Še ko sem bil doma, sem se že pred odhodom v ZDA dobro počutil. Bil sem res spočit, tudi v času tistega svetovnega prvenstva, ki sem ga pomladi izpustil, sem res počival, zato se mi je bilo pozneje lažje lotiti novih nalog. Iz sedanjega zornega kota bi poletne priprave ocenil kot zelo dobre, tudi vstop v sezono je bil prav spodbuden, zato sem bil lahko tudi samozavesten in obenem užival v hokeju.

Kakšni so pravzaprav prijemi trenerja Johna Stevensa, je prednost zanj in za vas, da je bil že prej član strokovnega štaba pri vašem moštvu?

Zagotovo je lažje zanj, ker nas pozna. Predvsem pa sem vesel, da imamo zdaj več energije, dinamike v igri. Ta napadalni pristop nam zelo ustreza, zato so očitno temu primerni tudi izidi.

Kaj pa vaša vloga kapetana? Vas je na začetku – torej v prejšnji sezoni, ko ste dobili to prestižno oznako C na dresu – pretirano obremenjevala?

Ne bi rekel, da me je kaj prida obremenjevala, res je pa šlo za novo vlogo. In vsakič, ko doživiš kakšno spremembo, mine nekaj časa, preden se na vse skupaj navadiš. Dobiš občutek, kako se obnašati, kako vse skupaj poteka na ledu in ob njem. Pozneje je nato vsekakor lažje.

Kaj pa pritisk s tribun, v javnosti? Resda Los Angeles ne sodi med tista vznesena hokejska mesta Severne Amerike, a po dveh naslovih prvakov NHL je najbrž tudi v Kaliforniji več spremljevalcev in privržencev vašega moštva.

Prav velikega pritiska s tribun sam ne občutim. Seveda pa je drugače v naši slačilnici. Sami si zastavljamo visoke cilje, če pa se ozremo k dogodkom zadnjih dveh, ko se bodisi nismo uvrstili v končnico bodisi smo se od nje zelo hitro poslovili, mi je jasno, da je znotraj moštva precej večji pritisk kot pa na tribunah ali pred dvorano.

Zdaj ste sicer sredi uspešnega niza tekem na tujem. Pred dnevi ste denimo sijajno igrali v Detroitu, kjer je zdaj najnovejša arena lige, kako ste doživeli to »vesoljsko ladjo«?

Seveda je bil tisti večer poseben, vse je novo, dvorana je velika, občutki so dobri, pa čeravno prav takrat na tribunah ni bilo toliko gledalcev, kot jih imajo v Detroitu ponavadi. Res pa je, da odkar igram v NHL, sem doživel že več nastopov v novih dvoranah, lepo je igrati v njih, še lepše je, če si s soigralci uspešen na ledu.

Kaj pa lokalni derbi z Anaheimom? Nekaj večerov je naokrog, odkar ste ga igrali, je ta prestiž primerljiv s tistim, ki ga poznamo po Evropi, kjer so sicer obiskovalci hokejskih tekem glasnejši in vsaj na videz bolj vzneseni kot v Severni Ameriki?

Drži, gre za tekmo, v kateri je vedno lepo zmagati, v kateri se 'pretrgaš' za končni uspeh. Težko pa bi jo primerjal s kakšno v Evropi, saj zdaj res premalo poznam utrip na evropskih ledenih ploskvah. Verjetno pa res obstajajo prav posebne lokalne zgodbe s prestižem.

Kaj pa niz gostovanj, na katerem ste zdaj? Kako po vseh teh letih nastopanja v NHL gledate na te zahtevne poti, ko si sledijo le tekme, počitek in premiki z letali in avtobusi?

Na ta ritem se ni tako težko navaditi, kot se vam morda zdi. Včasih je prav dobro, da greš na potovanje, zamenjaš okolje, kar se nam dogaja prav zdaj. Prav na tem nizu gostovanj z zadnjimi postanki v Detroitu, Washingtonu, St. Louisu smo igrali dobro in le upam lahko, da bomo še naprej v dvoranah naših tekmecev osvajali točke.

Se vam prikradejo takole v slačilnico kdaj misli, češ dva Stanleyjeva pokala že imate, mar ne bi bilo lepo, ko bi bili s soigralci spet v glavnih vlogah šampionske parade ob koncu sezone?

Uf, to pa je še zelo daleč … Veliko hokeja moramo odigrati, marsikaj se bo še zgodilo, gremo tekmo za tekmo. Zbrano in obenem sproščeno tako kot v zadnjih dneh. Povsem pa sem si na jasnem, da si prav v sleherni slačilnici želijo to veliko lovoriko. Ne glede na to, ali so jo že kdaj osvojili ali bila ta prva doslej.