Bolj kot »zloba« pomembna lastna moč

EBEL: Olimpija danes (19.15) v Beljaku proti sosedu z dna lestvice.

Objavljeno
10. oktober 2014 08.41
SLOVENIJA LJUBLJANA 19.08.2012 HANNU JARVENPAA TRENER VSV FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Siniša Uroševič, šport
Siniša Uroševič, šport
Ljubljana – Zgodovina tekem med hokejisti Olimpije in VSV, ene najbolj prepoznavnih znamk Beljaka, je že dolga, krepko pa se je zakuhalo pred dvema letoma, ko je Korošce prevzel finski strokovnjak Hannu Järvenpää, prej trener Ljubljančanov. Danes je spet čas za novo poglavje v zgodbi starih znancev, tokrat zadnjeuvrščenih na lestvici EBEL.

Spoznanje o Olimpiji v spodnjem delu lestvice ne preseneča niti avstrijske hokejske javnosti niti domačih poznavalcev, saj že pogled na postavo razkriva precej manj konkurenčnosti kot v uspešnejših in takrat vsaj navidezno bogatejših letih. A ko so v Tivoliju s stropa leteli medeni piškoti, se očitno nihče med odgovornimi ni spraševal o prihodnosti. Nikakršnega dvoma ni, da je ljubljanski klub s svojim prihodom v tekmovanje oživel, že v prvi sezoni senzacionalno nastopil v finalu in se tam postavil po robu nesramno bogatemu Salzburgu, a ga nato tudi polomil z administrativno napako in porazom v pisarni …

Od te sezone 2007/08 je bila Olimpija le še enkrat podobno vidna v končnici, in sicer spomladi 2012. Takrat jo je vodil prav Hannu Järvenpää, namesto katerega so nato v Tivoli privabili njegovega rojaka Heikkija Mälkiäja, čigar zgodbe pa je bilo na zeleno-beli klopi hitro konec. Nikdar sicer ne bo povsem jasno, ali so se pri klubu prelahko odpovedali uspešnejšemu od obeh Fincev in mu prehitro ponudili vozovnico za Beljak. Kajpak pa tudi ne gre prezreti, da se je severnjak, nekoč akter v NHL kot tudi v finski izbrani vrsti, odločil za očitno bolj urejeno okolje. VSV se resda po letnem proračunu, ki ponavadi ne presega poltretjega milijona evrov, nikakor ne more primerjati z bogatejšimi tekmeci v Avstriji, a pri klubu je manj turbulenc, podpora lokalne skupnosti je vidnejša, tribune so polne …

A zadnji tedni so za Beljačane vse prej kot preprosti, del navijačev je prvič glasneje podvomil o Järvenpääju, ki je sicer lani podpisal triletno pogodbo. Besede iz klubskega vrha o dveh nujnih zmagah, za začetek danes proti Olimpiji, so dovolj zgovorne. VSV brez učinkovitega Johna Hughesa ni več na prejšnji ravni in ne glede na alarm pri ambicioznem klubu se ljubljanski ekipi ponuja možnost prve zmage na tujem v tej sezoni.

Med dvema tekmecema, ki ju je doslej premagala za skupno štiri točke na lestvici, je prav VSV, uspeh s 4:1 je bil pred dvema tednoma sploh prvi prvenstveni za zmaje v sezoni. Nato sta sledila poraza, za njim pa nazadnje še zmaga s 3:1 proti Fehervarju. Ta predstava ni bila na ravni nekdanjih, precej bolj prepričljivih v Olimpijini izvedbi, a razkrila je pot, ki je ta čas za edino slovensko moštvo v EBEL dosegljiva – le z izjemnim garanjem, blokiranjem strelov in zanesljivim Andyjem Chiodom v vratih so točke dosegljive. Tekmovanje, v katerem so zmaji vstopili v svojo 8. sezono, razkriva tudi presenečenja, moštva se prepustijo nihanjem, a – kolikor je le mogoče –, si je treba priigrati v uvodnih tednih spodobno izhodišče, kajti lov za zaostankom je pozneje največkrat neuspešen.

Olimpija si je po zadnji zmagi z Madžari vrnila malce miru in tudi samozavesti, o motivu proti starim znancem pa sploh ne gre dvomiti. Z morebitnim uspehom bi še bolj poglobili tekmečevo krizo in mu tudi prepustili dno lestvice, a za zmaje bi bilo spoznanje o pogumni igri precej pomembnejše kot »zloba« do sosedov. Po gostovanju v Beljaku si namreč sledita domači tekmi proti najkakovostnejšima moštvoma ta čas v EBEL – Salzburgu in Linzu.

Spored; sinoči – Linz : Salzburg 2:1 (1:0, 0:1, 1:0; Hofer, Ulmer; Walter); danes, ob 19.15: VSV – Telemach Olimpija, Graz 99ers – Znojmo, KAC – Vienna Capitals; 19.45: Bolzano – Innsbruck; jutri: Fehervar – Dornbirn.