Tiskane izdaje
Leto 2017 bo v spominih slovenske hokejske knjige ostalo zapisano kot slabo. Udarna članska vrsta se je vnovič poslovila od elitnega razreda, naša dežela je prvič po enajstih letih ostala brez vsaj enega predstavnika v EBEL, prihodnost (profesionalnega) hokeja v glavnem mestu visi na nitki, pretirano počasni so premiki v Celju, Mariboru ali Kranju, povrhu ni (bilo) niti tistega vnetega spremljanja končnice NHL, ker se je Anže Kopitar s svojimi Kralji poslovil od sezone pred začetkom izločilnih bojev …
Takrat so nekateri upali, da se bo pridružil reprezentančni vrsti, pa ga tokrat ni bilo med risi. Kako bi bilo z njim v Parizu, je težko ugibati, nenazadnje pred dvema letoma v Ostravi tudi njegova navzočnost ni preprečila izpada slovenske reprezentance, a verjetno bi bilo več discipline, odgovornega odnosa in še dodane vrednosti za kakšen ključni trenutek, kot sta bili zadnji minuti tiste pariške premiere s Švico, ko je bila naša vrsta najbližje zmagi.
Slednje se ni veselila, v pričakovanju prvenstva se je spogledovala s tremi ali štirimi, tako tudi bojem za četrtfinale, ostala pa je le pri eni točki ter pri novih spoznanjih za igralce in njihovega selektorja Nika Zupančiča. Prvič v vlogi glavnega trenerja je doživel spodrsljaj, potem ko je dvakrat Jeseničane pripeljal k naslovu državnih prvakov, izjemen izpit pa opravil pred osmimi meseci. Takrat v Minsku za rise na poti k olimpijskim igram nista bili premočni niti domača Belorusija niti Danska z osmimi okrepitvami iz NHL …
Slovensko moštvo je odtlej doživelo nekaj sprememb, v pariški slačilnici pač ni bilo Kopitarja, avtoritativnih Marcela Rodmana in Roberta Kristana, poškodba je preprečila nastop Žigi Pancetu, enemu najbolj zanesljivih risov zadnjih sezon, že takoj na začetku tekmovanja v Bercy Areni si je z nespametno potezo član udarnega Žiga Jeglič prižgal rdečo luč za dve tekmi. Vse skupaj – za Slovenijo preveč!
Slovaška, prirediteljica prvenstva 2019, dežela izjemne hokejske tradicije in neprimerljivo širše baze otrok na drsalkah, je do zadnjega dne v Kölnu trepetala glede obstanka. Preživlja krizo, ki je doslej na tem športnem področju še ni poznala. Obenem pa drugačno podobo kažejo dežele, ki so nekoč na ledeni ploskvi pokazale manj kot naši hokejisti – Danska, Norveška, Francija. A ni naključja, red in vložek sta opravila svoje.
Pri nas pa je tako, da se strokovni štab v že tako ozkem naboru sooči z objektivnimi težavami, za nekatere druge si je kriv sam, širšega logističnega spremstva pa pravzaprav niti ni imel – predsednik zveze se je v hokejskem dresu pomešal med navijače na tribuni, menedžer reprezentance je bil zaradi zasebnih razlogov doma. Jasno, da cilj naslednje sezone ostaja vrnitev med najboljše, a včasih bi se res lahko vprašali tako kot naš zadnji kolumnist in nekoč sam selektor Štefan Seme – kaj bi mi pravzaprav sploh hoteli?
Brez reda in vložka ne gre
Leto 2017 bo v spominih slovenske hokejske knjige ostalo zapisano kot slabo.
Objavljeno
16. maj 2017 22.06
Hokej Slovenija in Madžarska v Celju, 11. april 2017
[Hokej,Slovenija,Madžarska,Celje]
