Če bo vse po sreči, čez štiri tedne na led

Maribor – Kapetan slovenske hokejske reprezentance Jan Muršak je v teh dneh, presenetljivo, doma. Sezona v KHL traja že en mesec, poškodba dlani mu je preprečila začetek pri novih delodajalcih v Nižjem Novgorodu. Počitek je izkoristili tudi za obisk domovine, z njim smo se pogovarjali, preden se bo v nedeljo vrnil v Rusijo.

Vemo, da ste že od uvodnih dni nove sezone poškodovani, pa vseeno, kako to, da so vas pri novem klubu v Rusiji tako hitro pustili na oddih v Slovenijo?

Odkar je bilo jasno, da zaradi počene dlančne kosti niti ne morem igrati hokeja niti normalno držati palice v roki, so mi delodajalci odobrili dopust. In da ne bi sam ždel v zame povsem novem okolju, sem najprej odšel zasebno v ZDA (Muršakova soproga je doma iz Michigana, o. p.), po opravljenih pregledih roke v Stuttgartu in Münchnu pa je bilo jasno, da še nekaj časa ne bom mogel na led. Ta zadnji teden v domačem okolju mi je dobro del, v nedeljo me čaka odhod v Rusijo, čez približno štiri tedne se bom predvidoma vrnil k hokejskemu vsakdanu.

Omenili ste pregleda na klinikah dveh nemških mest, mar vam niso skrivnosti poškodbe razkrili že v Rusiji?

Pravzaprav me je v Rusiji začela dlan boleti že tretji dan, a sem nadaljeval vadbo, toda bolečina je bila iz tedna v teden hujša, strokovnjaki pa ob ogledu rentgenskega posnetka v Nižjem Novgorodu niso odkrili ničesar. Toda ker res nisem mogel niti vaditi niti igrati, sem vztrajal pri novem pregledu, zanj sem se odločil v Nemčiji, zdaj si lahko kar oddahnem. Zdravniki v Stuttgartu in Münchnu so mi namreč potrdili, da imam precej sreče, ker sem mi bo dlančna kost sama zacelila. Pa to ni samoumevno. Operacije pa ne kaže izvajati zaradi tveganja, saj je živec zelo blizu.

Kako zdaj kaže z vašo tekmovalno vrnitvijo na led?

Pričakujem, da jo bom dočakal v prvih novembrskih dneh.

A najbrž vas ne bo na uvodnem reprezentančnem zboru sezone za turnir v Franciji?

Ne, tam me pa očitno res ne bo. Nisem se še natančno pogovarjal o tem niti pri klubu niti pri naši zvezi, a če bo zdaj pred menoj še okrevanje, nato pa daljše privajanje na tekmovalni ritem, ni realno, da bi takoj spet odpotoval iz Nižjega Novgoroda.

Kakšni so sploh vaši prvi vtisi o Torpedu?

Težko sem realen, ker me od začetka tekmovalne sezone ni na ledu. Gre pa vsekakor za imenitno urejen klub. Celo slačilnica mi deluje na višji ravni, kot jo imajo pri CSKA.

A najbrž vendarle ne kaže primerjati pritiska, kot ste ga občutili pri slovitem moskovskem klubu, ter zdaj v okolju, kjer cilji le niso tako visoki?

Seveda obstaja razlika. Večkrat sem vam dejal, da je sleherni poraz v taboru CSKA botroval preplahu, predsednik kluba je hitro vstopil v slačilnico, disciplina je bila izjemna. A tudi tu je breme že opazno. Pred sezono so se v Nižjem Novgorodu ambiciozno lotili sestavljanja moštva, predvsem od okrepitev, med katere sodim tudi sam, pričakujejo veliko, cilji so višji kot v preteklosti.

Je trener Peteris Skudra, sicer cenjeni latvijski strokovnjak, tudi tako avtoritativen kot Dmitrij Kvartalnov, vaš prejšnji nadrejeni pri CSKA?

Kot bi bila brata dvojčka! Zelo je strog in zahteven, na treningu aktiven, ni pardona. Res, prav spominja me na vse tisto, kar sem po trenerski plati doživljal v Moskvi ...

Kako pa ocenjujete delež rojaka Žige Jegliča, ki zdaj sploh prvič igra pri ruskem klubu?

O natančnejših občutkih morate vprašati njega, a kolikor sem opazil, je zadovoljen. Ni imel težav s prilagajanjem, res pa je, da v Bratislavi ni občutil takšnih zahtev, kot jih hokejist spoznava pri ruskih delodajalcih.

Pa ste se že navadili na Nižnij Novgorod, potem ko ste bivali v zares posebni in pogosto očarljivi Moskvi?

Drži, Moskva ti res hitro postane všeč, številne znamenitosti in odlične restavracije te osvojijo. A tudi Nižnij Novgorod je lepo in urejeno mesto. Dobro, ne ponuja toliko raznolikosti kot Moskva, a za poldrugi milijon prebivalcev petega največjega mesta v Rusiji je dobro poskrbljeno.