Če igralci ne bomo pravi, Kari ne bo pomagal

Maribor – Hokejisti ne poznajo dolgih počitnic. Zlasti tisti v KHL, tekmovanju, ki v Rusiji in drugih državah odpre vrata že v tretjem tednu avgusta. Jan Muršak, kapetan slovenske reprezentance, je že pri novih delodajalcih v Nižjem Novgorodu, z njim smo se pogovarjali tik pred odhodom iz Slovenije.

V domovini vam je čas spet hitro minil, kako ste ga izkoristili?

Tako kot že nekaj let zapored polovico počitnic preživim v ZDA, polovico pa v Sloveniji. No, še ko sem bil doma, sem jo ucvrl na enotedenski oddih v Grčijo. Sicer pa sem seveda, kot je že v navadi, v domačem okolju nabiral moč za dolgo sezono.

Ste kot večkrat v preteklosti vadili skupaj z drugimi uspešnimi učenci mariborske hokejske šole, denimo s prijateljema Mitjo Robarjem in Miho Verličem?

Ne, vsak je delal po svojem urniku. Res sva se srečala z Mitjo v trimskem kabinetu, toda imela sva vsak svoj program, kar je tudi razumljivo, saj se zame v KHL sezona že zelo zgodaj začenja, povrhu odhajam v novo okolje.

Kakšna so sploh vaša prva pričakovanja glede selitve v Nižnij Novgorod, potem ko ste v KHL najprej igrali za Amur Habarovsk, nato pa za sloviti CSKA Moskva?

O mojem novem klubu nimam prav veliko informacij, pustimo se presenetiti … No, vsekakor ohranjam izjemno željo, da bi se pri novih delodajalcih izkazal, vesel sem tudi, da bom po dolgem času igral pri klubu s slovenskim soigralcem. Seveda oba z Žigo Jegličem upava, da prilagajanje ne bo trajalo dolgo in da bova dejansko uresničevala načrt o dobrem učinku pri tem moštvu.

Sicer pa bosta z novimi soigralci iz Torpeda kmalu spet v Sloveniji …

Drži, 27. t. m. bomo igrali v Mariboru našo uvodno pripravljalno tekmo proti Slovanu iz Bratislave. Vsekakor bo lepo spet pozdraviti sorodnike, prijatelje, okusiti domačo hrano. Morda bo komu od ruskih soigralcev takrat tukaj pretirano vroče, seveda bo zame povsem drugače kot lani, ko smo pri CSKA imeli pripravljalni tabor na Finskem ob precej nižjih temperaturah. Pa tudi če bi bili kje sredi ruske dežele, ne bi prav užival. No, tudi tako ne bom prav dolgo, saj se bomo po tekmi vrnili za en teden v Nižnij Novgorod, nadaljevali z načrtom pripravljalnih tekem, nato pa odpotovali v Švico. Načrt treninga je pisan, a vse skupaj se bo hitro prekucnilo, že od avgustovskih dni gre v KHL za nabiranje točk.

A v tem času, ko ste bili doma, ste dočakali kar presenetljivo in nenapovedano zamenjavo na selektorskem mestu državne reprezentance. Kako se kot kapetan risov ozirate k prihodu Karija Savolainena?

Za gospoda Savolainena vem le, da je ugleden strokovnjak, kaj več vam o njem ne morem povedati. Videl sem ga, ko je bil z nami na olimpijskem turnirju v Sočiju, a tam je bila njegova vloga pri strokovnem štabu stranska oz. svetovalna. Komuniciral je verjetno z našimi trenerji, sam pa ga niti po človeški plati niti po športni ne poznam. Vsekakor pa upam, da nam bo sprememba v strokovnem štabu koristila, da bomo spet delovali na ledu kot nekoč, ne pa tako kot na zadnjem SP. Toda najprej moramo razčistiti tudi igralci pri sebi. Trenerja ni na ledu in če naš pristop ne bo pravi, ga ni strokovnjaka na tem svetu, ki bi prišel s čarobno paličico ter nam kar tako podarjal zmage.

Ste bili presenečeni, ko ste izvedeli, da Nik Zupančič ne bo več vaš selektor?

Verjamem, da smo bili vsi, ki smo vpleteni v slovensko hokejsko zgodbo, presenečeni. Sam pa sem bil morda še bolj, saj sem, kot sem vam dejal, del počitnic preživel v ZDA, tam sem odklopil svoje domače hokejske misli. Dolgo tudi nisem imel stika z nikomur iz HZS, zato tudi nisem spremljal delovanja pisarne. Kot kapetan moram prevzeti del svoje odgovornosti za neuspeh v Parizu, res je nesmiselno, da bi po porazih s prstom kazali zgolj na selektorja. Dobro, tudi on ni brez napak, toda predvsem mi je jasno, da tokrat v slačilnici in na ledu nismo bili »pravi«. To pa je za slovensko reprezentanco že huda težava. Pogosto smo dokazali, da le ob popolnem učinku vseh – bodisi vratarja, bodisi udarne napadalne trojke, bodisi 4. peterke – lahko dosežemo lep mednarodni uspeh. Preprosto je naša baza preozka, da bi delali čudeže s slabšo igro. Kari Savolainen ohranja izjemen ugled, a brez naše pomoči na ledu tudi zanj tukaj ne bo uspeha.

Delujete odločno in motivirano?

Nedvomno. Najprej si želim uspešno odpreti novo poglavje pri klubu v Rusiji. Želim si predvsem ostati zdrav, saj, kot veste, sem pogosto bolj »steklen«, zato se moram dobro pripraviti in izogniti morebitnim poškodbam. Nato pa bo novembra napočil čas za reprezentančni turnir v Franciji, ki se ga kot zadnjega pred olimpijskimi igrami moramo lotiti zelo resno …