Tiskane izdaje
Bled v teh dneh živi v svojem počitniškem živžavu. Kopališča so polna, slaščičarne z znamenitimi kremnimi rezinami prav tako, polni parkirni prostori razkrivajo enega vrhuncev turistične sezone. In del te je zdaj, drugo leto zapored, hokejska akademija Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja. Ni naključje, da gre za omenjena prepoznavna obraza z ledenih ploskev in da sta si za bazni tabor izbrala prav Bled.
Ko misli na Slovenskem uhajajo k palici in ploščku, se tudi vneti športni zanesenjaki spomnijo Jesenic. Tam, na ledu Podmežakle, so začeli vsak svojo pot naši številni hokejisti reprezentančne ravni, med njimi tudi Kopitar, doslej edini Slovenec z izjemno zgodbo v NHL, in Razingar, kapetan prve selekcije risov, ki se je uvrstila na prestižni olimpijski turnir. Združila sta moči, toda ne v Zgornjesavski dolini, temveč na Bledu, kjer zdaj oba bivata. Glede namestitev je za naraščajnike in tudi njihove spremljevalce tu precej lažje, kraj z jezerom in gradom ponuja celo paleto možnosti v primerjavi z železarskim mestom, ki je kljub evropskemu prvenstvu v košarki pred slabimi štirimi leti še vedno brez hotela …
Prav tako ni skrivnost, da sta oba pobudnika akademije lažje prodrla s svojimi projekti na Bledu; tu je pripravljena ledena ploskev že v prvih julijskih dneh, tudi tradicija predhodnih taborov za mlade hokejiste je za naše razmere že prav spoštovanja vredna, povrhu – kolikor to mogoče marsikoga od navadnih smrtnikov preseneča – pa niti Kopitar niti Razingar pod Mežaklo nimata odprtih vseh vrat. Morda bi bilo pred enim letom še drugače, a zdaj se je zapletlo zaradi različnih pogledov na prihodnost hokeja na Jesenicah in upravljanje kluba. Nekdanji reprezentančni kapetan je član projektne skupine, ki pred poletjem ni našla skupnega jezika s sedanjim vodstvom kluba o sodelovanju. Nihče tega ni javno omenil, a ob uresničitvi scenarija bi v prihodnje stroko pri klubu prevzel Matjaž Kopitar, oče našega asa iz NHL. V novo jesen bodo na Jesenicah tako vstopili po starih tirnicah, Anže se bo vrnil v Los Angeles, pred njim bo že 12. sezona pri Kraljih zapored (!), Tomaž pa k svoji vsakdanji dejavnosti v gostinstvu in turizmu.
A ob srečanju tik pred koncem drugega in obenem sklepnega tedna akademije smo zadnjemu preprosto morali postaviti vprašanje, ali ga zdaj, ko opažamo njegove užitke ob delu z naraščajniki na drsalkah, res ne mika, da bi se resneje, torej v trenerskih vodah, lotil prenašanja izkušenj na novi hokejski rod. Nasmehnil se je, ob njem Anže Kopitar, ki je prijatelja v reprezentačni slačilnici kot kapetana zelo spoštoval, prav tako. Privoščil bi mu, da zdaj, ko ni več aktiven igralec – uradno se je poslovil natanko pred enim letom na odmevni ekshibicijski tekmi prav v tej dvorani na Bledu –, nadaljuje pot ob ledeni ploskvi …
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Nikoli ne reci nikoli
»Ne vem, no … Nikoli ne reci nikoli, a kljub vsemu se še ne vidim v trenerski vlogi. Ne bom skrival, lepo mi je delati z otroki, čudovito je, ko spoznaš, kako nekateri hrepenijo po znanju. Ko pridejo na akademijo, nimajo niti temeljnega drsalnega znanja, po enem tednu pa so že mali hokejisti. A z izjemo navzočnosti v teh dveh julijskih tednih me zaradi delovnih obveznosti preganja čas, zato se ne bi drznil resneje lotiti trenerskih nalog,« pravi Razingar, ki mu soprireditelj akademije prikima, obenem pa tudi sam pristavi, kako ga prav navdušuje hitro obvladovanje veščin na drsalkah in s palico mladih, željnih igre in obenem zabave na ledu.
Slovenija pač po hokejski plati nikdar ne bo Kanada, Finska ali Češka, kjer ima že sleherna malce večja vas svojo ploskev, toda očitno sta se ob pomoči drugih Kopitar in Razingar potrudila, da bi navzočim omogočila kar najboljše razmere za spoznavanje s hokejem kot preživljanje prostega časa na Bledu. »Odkrito povedano, v tem okolju tako temeljito zastavljenega projekta hokejske akademije s tolikšnim številom strokovno podkovanih udeležencev preprosto ni,« je povedal Kopitar, nato je Razingar še dodal: »Tukaj je 16 trenerjev, osem ali devet jih je na ledu hkrati. In če gre za skupino 20 otrok na ledu, si lahko predstavljate, da sleherni trener lahko nameni vsakomur med njimi ustrezno raven pozornosti. Skupaj je v štabu akademije 21 ljudi, slehernemu pripada svoja vloga, naraščajniki so navdušeni tudi nad animatorji. Nihče ne more biti ves dan na ledu, otroci uživajo tudi v kopanju, poletnem sankanju na Straži, sprehodih, v nogometni igri na blejskem stadionu, tudi v karaokah, veliko je smeha …«
Brez hujših poškodb
A včasih napoči čas tudi za kakšno solzo. Padci na ledeni ploskvi bolijo. K sreči – Anže med pogovorom potrka ob leseno mizo – v dveh tednih ni bilo hujših poškodb ali bolezni, manjše odrgnine ali udarci so (bili) hitro pozabljeni. (Razingar: »Če bi bila res nuja, imamo zdravstveni dom in reševalno postajo pet minut hoje od dvorane.«) »Bomboni tik-tak ohranjajo čudežno moč,« se nasmehne kapetan Kraljev iz Los Angelesa, v en glas z upokojenim kapetanom risov poudarita, da je cedevita navdušila udeležence iz tujine. »Za enega naših malih Kanadčanov je to energijski napitek, kar naenkrat spet drsa na vso moč,« je dobre volje Kopitar, pred katerim je zdaj en teden počitnic. Ni nikakršnega dvoma, da sta z Razingarjem uživala, a tudi izčrpanosti po dveh aktivnih blejskih tednih ne moreta uiti. Zato bo za oba in seveda njuni družini skok v Jadransko morje prav dobrodošel.
Po vrnitvi pa morda še kdaj obiščeta igrišče za golf. Zlasti naš as iz NHL sanja o njem: »Zdaj z dvema otrokoma doma ni več toliko prostega časa, a ko le utegnem, tudi s soigralci v Los Angelesu, se vedno razveselim udarcev žogice. Ko si enkrat hokejist in si tako nenehno v dvorani, hotelih, avtobusih in letalih, še bolj hrepeniš po sprostitvi v naravi. Tiste štiri ure na igrišču za golf so mi zato še bolj dragocene.« Tako kot delo z mladimi hokejisti. Da bi le tudi ti prenašali bogato poslanstvo igre na ledu tudi pri nas.
