Tiskane izdaje
Seveda se žalostne zgodbe o ljubljanskem hokeju ne da obrniti čez noč, a Fabiana Dahlema navdajata vera in optimizem, da bodo z majhnimi koraki, predvsem pa z zagnanostjo in trdim delom dočakali boljše čase. Vse negativne zgodbe in slabe finančne razmere ga niso odgnale. Kako to, da je kljub vsemu videl izziv v Olimpiji? »Predvsem zato, ker zaupam predsedniku Marku Popoviču, verjamem v njegov načrt, v njegovo vizijo, ki je preprosta: da se Olimpija vrne na raven, na kateri bo navduševala z dobrimi igrami in bo v dvorane spet privabila navijače. To je naša največja motivacija. A dobre stvari potrebujejo čas,« je dejal o svojem poslanstvu v Ljubljani in tudi priznal, da seveda zlasti ob koncu prejšnje sezone, ko se je Olimpija znašla pred prepadom, ni bilo prijetno. »Osebno me je ta izkušnja veliko naučila, upam, da tudi druge in da bomo to obrnili v svoj prid. O tem, kar se je dogajalo v preteklosti, pa ne želim več razpravljati. Zdi se mi izguba časa.«
Jasen je in neposreden. Zaveda se, da je bilo z Olimpijo že skoraj konec, zdaj je prišla nova priložnost, želi jo čim bolje izkoristiti. »Seveda želimo biti boljši kot v minuli sezoni, a hkrati moramo biti realni. Vse ekipe v ligi EBEL so boljše od nas. Po kakšnih 20 tekmah bomo videli, ali lahko komu pridemo bližje. Moj načrt je, da na novo zgradimo ta klub in to ekipo, čez kakšni dve leti bo končnica za nas povsem realna,« je napovedal. Zdaj so sredi procesa, zgraditi morajo finančno stabilnost, radi bi igrali dober hokej, spet napolnili Tivoli ...
Sam ima kar nekaj izkušenj iz prve nemške lige, ki je v primerjavi z EBEL kajpak na višji ravni. »A vseeno mislim, da sta si kar blizu. EBEL je privlačna mednarodna liga, nekaj stvari je gotovo boljših kot v DEL. Denimo pravila so bolj podobna severnoameriškim, lahko vržeš rokavice in se stepeš. To mi je všeč, to spada h hokeju,« pravi športni direktor, ki je pred novo sezono v klub pripeljal tudi tri avstrijske hokejiste. »Mislim, da je za ekipo zelo dobro, da so z nami. Slovenski igralci so sami prihajali k meni in mi pritrjevali, naj jih le obdržim. Vedeti morate, da igrajo za slovensko plačo in si sami zelo želijo igrati tu,« je povedal, glede sprememb pred novo sezono pa pojasnil tudi odločitev o dveh kapetanih: Aleš Mušič je že dolgo kapetan te ekipe, da bi porazdelil breme in odgovornost, pa je to vlogo namenil tudi Andreju Tavžlju, izkušenemu reprezentantu, ki je odličen vodja.
Domov v Ingolstadt
Popolnoma predan hokeju pravi, da ima zelo malo prostega časa. Na življenje v Sloveniji se je zdaj, ko je pri Olimpiji že drugo sezono, že dobro navadil, kajne? Takoj opravičujoče prizna, da ne zna slovensko. »Poskušam razumeti, poslušam, berem, tudi izgovoriti poskusim kaj, toda to je težak jezik! Z angleščino dobro pridem skozi, tukaj jo vsi govorite tako dobro. In zaradi tega se seveda še težje naučim slovensko. Mislim, da je tudi slovenska slovnica zelo težka.«
V Ljubljani živi nekdanji hokejski vratar sam, njegova žena je ostala v Ingolstadtu, kjer vodi svoj posel, trije otroci so že odrasli. Eden od sinov je sledil očetu v hokej, drugi je šel v vojsko, hči je plesalka. Tako se ne vidijo prav veliko. Do doma ima 500 kilometrov in kakšnih pet ur vožnje z avtomobilom, tu in tam se tudi med sezono vendarle vrne k ženi, včasih ga ona obišče v Sloveniji. »A saj me razume, ve, da sem življenje posvetil hokeju. Srečen sem, da jo imam, saj mi daje priložnost, da sem hokejski trener. Tako nimava težav, ker sem stran od doma.«
Ob vrnitvi domov uživa tudi s svojimi tremi psi in mačko, rad preživlja čas v naravi, odide v hribe, na gorsko kolo. Tudi v Ljubljani se rad sprosti s tekom po Rožniku, navdušen je nad lepo zeleno naravo, ki jo opazuje iz svojega stanovanja v Podutiku. Je že našel svoj najljubši kotiček v slovenskem glavnem mestu? »Zahajam v majhno italijansko restavracijo, všeč mi je staro jedro, Tromostovje, frančiškanska cerkev na glavnem trgu. Tja noter večkrat zaidem in uživam v tišini. Sem sicer kristjan, a ne hodim k maši, tam iščem mirne trenutke.«
Pivo je v redu,
In ko smo pri nogometu ... Kakšno se mu zdi slovensko pivo? »No, v redu.« Ampak zgolj v redu? »Ja, ni weizen.« »Rad pa imam slovensko vino, to zelo temno rdeče mi je všeč, teran in refošk. S hrano pa je tako, saj imaš povsod dobro izbiro, italijansko, kitajsko ... Rad imam sredozemsko kuhinjo, tudi balkansko, nedavno sem jedel čevapčiče. Tradicionalno slovensko hrano je pravzaprav težko dobiti. Poznam pa kremne rezine. Slastne so.«
Ko je razmišljal o plusih in minusih življenja v Sloveniji, je prišel do naslednjega sklepa: »Sem hokejski trener, ne morem si sam izbrati svojega delovnega mesta, tudi moštvo me mora želeti. Če ne bi bila Slovenija, bi bila morda Skandinavija. Ne pritožujem se, prav nasprotno, srečen sem lahko, da počnem to, kar me najbolj veseli.«
