Tiskane izdaje
Ljubljana – Ligaška tekmovanja po Evropi so dodobra oživela, zastor se še ni dvignil le tam, kjer že tradicionalno vržejo plošček v igro v prvih oktobrskih dneh, v prestižni NHL. Večina naših reprezentantov je tako že krepko zadrsala v sezono, med najvidnejšimi aduti izbrane vrste pa počitnice še naprej trajajo za kapetana Tomaža Razingarja in Jana Urbasa.
Pri prvem omenjenem to še ni tako presenetljivo, saj je tudi lani precej pozneje kot drugi vstopil v novo sezono, njegove vrhunske klubske predstave bodisi v češki extraligi, bodisi v nemškem govornem prostoru, bodisi na domačih Jesenicah so del preteklosti, vendar pa povsem za upokojitev ta odlični hokejist vendarle ni. Tudi v zadnji sezoni izjemno odmevnih dosežkov slovenske izbrane z uvrstitvijo v olimpijski četrtfinale ter nato navzlic številnim izostankom tudi vrnitvi risov v skupino A svetovnega hokeja je namreč opravljal kapetansko vlogo, užival zaupanje strokovnega štaba, soigralcev in ohranjal priljubljenost med navijači, ki zlepa ne morejo prezreti njegovega izjemno bojevitega pristopa na tekmovanjih za Slovenijo.
O njegovi samodisciplini na treningu prav tako nikdar ni bilo dvomov, res pa je, da odkar vodi picerijo na Bledu, poletni čas razdeli med priprave in gostinska opravila. »Dokler je bil tu Anže Kopitar, sem na ledu vadil z njim, ko pa se je vrnil v Los Angeles, sem se pridružil hokejistom Bleda, s katerimi se pripravljam še zdaj,« je omenil 35-letni kapetan slovenske izbrane vrste, ki bi si sicer do približno 15. oktobra želel odgnati vse uganke glede tekmovalne sezone. Silno si želi nastopiti na naslednjem svetovnem prvenstvu, prihodnje leto maja na Češkem, kar sploh ne preseneča, saj je prav v tej zapriseženi hokejski deželi pred desetletjem igral zelo odmevno, navijačem v Pardubicah – danes sta tam vratar Robert Kristan in branilec Blaž Gregorc – še danes ostaja v spominu najlepši klubski gol sezone v njegovi izvedbi s slalomom prek celega igrišča …
V prejšnji sezoni Razingarja ni bilo na uvodnem novembrskem reprezentančnem turnirju v Innsbrucku, dotlej namreč še ni imel kluba, a nato se je preselil na Švedsko in si pozneje spet prislužil selektorjevo zaupanje.
Urbasova zgodba je drugačna in ta čas vendarle bolj presenetljiva, saj gre za hokejista novejšega slovenskega vala, rojenega 1989., torej vrstnika Žige Panceta in Roka Tičarja, leto mlajšega od Jana Muršaka, Žige Jegliča, Roberta Saboliča. Vendar so vsi omenjeni od začetka sezone člani uglednih klubov na tujem, najbolj znani hokejist iz Cerknice pa je še vedno brez delodajalca. »Iz dneva v dan čakam, kaj se bo zgodilo. Menedžer me o vsem obvešča, a vozla še vedno nisva razpletla. Iščeva ponudbe, upam, da bom res čimprej v tekmovalnem ritmu,« pravi eden vodilnih slovenskih napadalcev, nazadnje hokejist Münchna v najvišjem nemškem razredu: »Po koncu sezone se mi je ponudila priložnost preizkusa na taboru v NHL. Tisti poldrugi teden pri moštvu Washington Capitals ostaja zame čudovit, četudi poti k udarnemu moštvu nato ni bilo. Po dogovoru sem se tako vrnil v München, vendar pa so imeli tam že podpisanih devet pogodb s tujimi hokejisti za novo sezono, zato sem zapustil Bavarsko.«
Vsekakor pa si nato ni mislil, da bo iskanje novega kluba trajalo tako dolgo. Na suhem vadi sam, trening na ledu opravi s hokejisti Slavije v Zalogu, v želji po kar najboljši pripravljenosti za reprezentanco in predvsem svetovno prvenstvo pogreša tekmovalni ritem. »Sleherni dan bi lahko prinesel kakšen zasuk, res je že skrajni čas za podpis nove pogodbe. Verjetno je največ možnosti za vstop v okolje, v katerem me že poznajo, torej v Nemčijo ali na Švedsko, ni nemogoča tudi selitev na Finsko,« je še dejal eden od štirih strelcev (ob Anžetu Kopitarju, Sabahudinu Kovačeviču in Janu Muršaku) za odmevno zmago z Avstrijo s 4:0 in uvrstitev v olimpijski četrtfinale.
