Tiskane izdaje
Ljubljana – Če bi čas zasukali za eno leto v preteklost, bi se spomnili številnih vedrih obrazov v slovenskem hokeju: risi so se vrnili med svetovno elito in pred tem prestali imeniten olimpijski turnir, Anže Kopitar je drsal k drugemu Stanleyjevemu pokalu. Zdaj pa je več temnih odtenkov, predvsem je slovenska izbrana vrsta ostala brez selektorja. Prvi kandidat za vodilno vlogo na klopi ostaja Nik Zupančič.
Pri Hokejski zvezi Slovenije so že vajeni realne zgodbe o izpadih reprezentance iz najvišjega razreda, a nato tudi takoj resne kandidature v skupini B za vrnitev med najboljše. Le da se je tokrat to vodstvo s predsednikom Matjažem Rakovcem, junija lani spet izvoljeno za novo štiriletno obdobje, prvič soočilo z odstopom selektorja in zaradi tega iskanjem njegovega naslednika.
Prav Rakovec je namreč novembra 2010 odstavil dotedanjega šefa slovenske reprezentančne klopi Johna Harringtona, že tretjega zapored iz tujine, pri katerem ni bilo opaziti pričakovanega kakovostnega vzpona, predvsem pa je bilo moteče pomanjkanje enotnosti in pozitivnega ozračja v slačilnici. Takrat je z različnimi izgovori pri moštvu vedno znova kdo manjkal, pa še med mnogimi navzočimi ni bilo bojevitega duha, s katerim so risi pozneje večkrat izničili tudi zaostanek za realno kakovostnejšimi tekmeci. A nato se je ob koncu te sezone Matjaž Kopitar, rekorder med selektorji naše hokejske reprezentance po neprekinjeni dobi delovanja (od decembra 2010 do maja 2015), odločil za odstop in pri tem ostal neomajen tudi na sestanku strokovnega sveta HZS, kjer so nato – pričakovano – za novega selektorja predlagali Nika Zupančiča.
Glede na izkušnje kot tudi nesporno poznavanje tako slovenskega hokejskega prostora kot tudi sedanjih reprezentantov bi pri vodstvu najprej izbrali Karija Savolainena, nekoč že zelo uspešnega pri nas in v Kopitarjevi dobi tudi dolgo svetovalca pri strokovnem štabu. A pred enim letom se je vrnil k zvezi na Finsko, na prvenstvu v Pragi in Ostravi je sodeloval pri izbrani vrsti svoje domovine, iz katere se zavoljo hokejskih izzivov ne namerava več seliti. Očitno pa je umirjeni severnjak edini tujec, čigar prihod bi brez pomislekov podpisal predsednik Rakovec. Kajti tudi v zadnjih dneh je po vrnitvi s prizorišča SP dejal: »Gre za posebnosti slovenskega hokejskega prostora, tudi značaja Gorenjske, od koder prihaja največ igralcev, nenazadnje sem tudi sam doma v tej regiji, dobro jo poznam, zato sem prepričan, da je domača stroka bolj primerna za vodenje izbrane vrste.«
Predsednik bo vztrajal pri domačem selektorju
Rakovec je pač prepričan, da bi tujec potreboval preveč časa za spoznavanje z bazo, za zares kakovostnega novinca s tujih ledenih ploskev pa pri HZS preprosto nimajo dovolj sredstev. Kajpak so predsednik in njegovi sodelavci previdni tudi zaradi neposrečenih poskusov z nekaterimi prejšnjimi selektorji iz tujine, dejansko so dodano vrednost risom med tujci ponudili le Savolainen ter pred njim Vladimir Krikunov in František Vyborny, a vsi trije so bili že dolgo pri nas, saj so pred prihodom na reprezentančno klop delovali na klubski sceni.
Zupančič, star 46 let, pa imenitno pozna sedanji duh moštva, saj je bil prvi Kopitarjev sodelavec pri strokovnem štabu. Nekateri so si mislili, morda tudi predsednik Rakovec, da bo Ljubljančan pri priči prikimal ponudbi, a obenem ga poznamo po premišljenih besedah in pristopu, v katerem ni čustvenih in naglih potez. Prav s tem se je odrezal tudi nazadnje na Jesenicah, kjer je do potankosti naštudiral pomanjkljivosti Olimpije, svojega matičnega kluba, in jo z amaterskim moštvom ugnal v finalu državnega prvenstva. »O tem, da bi bil selektor, pa se res ne morem odločiti kar čez noč,« nam je dejal in si vzel nekaj nujnega časa za premislek. Bržkone gre za teden ali dva, nato bo kajpak treba začrtati smernice nove sezone, pri kateri bo najbolj pomembno napadati vizum za najvišji razred. Na svetovnem prvenstvu skupine B v Krakowu, aprila prihodnje leto, ga ponujata prvi dve mesti.
Kaj bi se zgodilo v primeru Zupančičeve zavrnitve ali njegove odločitve, da bi v prihodnje več pozornosti kot reprezentanci namenjal jeseniškemu klubu, še ni jasno, prav pretirano širokega nabora kandidatov z občutkom in izkušnjami za vodenje risov ni. Ivo Jan je prikimal predlogu o vlogi Zupančičevega pomočnika ter nam odločitev utemeljil: »Z Nikom sem se pogosto pogovarjal že med sezono, moštvo dobro poznam, obenem pa predvsem iz svojih igralskih izkušenj lahko črpam precej znanja. Pomembno je seveda, da so mi delodajalci v Gradcu prižgali zeleno luč, brez te ne bi mogel sodelovati pri reprezentanci.« Da bi bil 40-letnik, doma iz znane jeseniške hokejske družine, že kar takoj selektor, pa si ob obveznostih pri klubu težko predstavlja. Kajpak bi se znašel tudi v zoprnem prepletu med hokejskimi interesi dveh sosednjih držav tako v EBEL kot pozneje na svetovnem prvenstvu, kjer bosta tako kot tudi lani v Koreji predvidoma prav Avstrija in Slovenija najbolj resni kandidatki za vrh. Kako bi bil sestavljen spremljevalni štab, seveda še ne bo jasno, dokler Zupančič ne sporoči končne odločitve, verjeti gre tudi spremembam strokovnih zasedb pri mlajših reprezentančnih selekcijah, saj so bile te nekoč na svetovnem zemljevidu v svojih starostnih razredih že bolj vidne kot zdaj.
Konec junija letno zasedanje skupščine HZS
Pomembno bo kajpak tudi letno zasedanje skupščine HZS, tako kot lani ga gre pričakovati v zadnjih dneh junija. Takrat so delegati izvolili Rakovca za novo štiriletno obdobje, njegov predhodnik Nestl Aljančič je v zadnjem pismu za javnost dejal, da bi ob izpadu z najmočnejšo reprezentanco na SP doslej moral prej odstopiti predsednik kot pa selektor. A obenem je tudi ponovil, da ga delo v slovenskem hokeju ne mika, pomagal bo le še klubom s svojim vplivom pri mednarodni zvezi. Rakovec pa sicer ne razmišlja o odstopu, saj je, kot pravi, komaj dobro začel delati v novem mandatu. Opozicija, pa ne le pri HZS, je sicer vselej v nizkem štartu, a do letnega zasedanja mora predsednik najprej končati izbiro novega selektorja. Po tem pa bo že jasno, v katero smer bo drvel plošček po ne prav gladkem slovenskem ledu.
