Kapetan odslej tudi v Rusiji z rojakom

Ljubljana – Ponavadi objavljeni končni selektorjev seznam v slačilnici in med privrženci pritegne posebno pozornost, a tokrat, ko gre za slovensko hokejsko izbrano vrsto, ni bilo pretirano zapletenih ugank. Prav na dan Zupančičeve objave pa sta vsaj tako kot seznam v domačih hokejskih krogih odmevala prestopa Jana Muršaka in Žige Jegliča.

Vrstnika, rojena 1988., že več let sodita v najožji vrh kakovosti slovenskega hokeja, kar potrjujeta tudi v prestižni KHL, najmočnejšem hokejskem tekmovanju stare celine. Muršak, prihajajoče dni v Parizu kapetan risov, je okusil tudi NHL, v Evropi pa se je zapisal zlasti kot hokejist CSKA, nekoč kluba izjemne sovjetske hokejske šole. Jeglič je v zadnjih treh sezonah kot hokejist Slovana navduševal predvsem dobre hokejske poznavalce v Bratislavi, Rusi so si ga zapomnili iz Sočija, ko jim je na olimpijski premieri zabil dva gola, takrat oba slovenska v zelo spodobni predstavi risov proti favoriziranim gostiteljem (2:5).

Oba hokejista pa sta zdaj prav za konec priprav v St. Peterburgu uresničila svoje napovedi prejšnjih dni o odhodih iz dosedanjih klubov. Tako za Muršaka kot za Jegliča je bilo na mizi več ponudb, na koncu pa sta prikimala delodajalcem iz Nižnega Novgoroda, milijonskega mesta ob Volgi. Hokejski klub Torpedo se niti v sanjah ne more primerjati s tradicijo njunih prejšnjih delodajalcev iz Moskve in Bratislave, a zelo ambiciozno sestavlja moštvo za novo sezono, vidni vlogi bosta predvidoma pripadli slovenskima reprezentantoma. Sodeč po prvih odzivih na spletni klepetalnici uradne klubske strani so navijači navdušeni, ko so videli nekaj Jegličevih mojstrovin na ledu, so zapisali, da je to že v slogu Aleksandra Ovečkina in Jevgenija Maljkina  …

»Lepo bo po daljšem času tudi med sezono igrati z rojakom,« je poudaril Muršak, doslej bodisi v Rusiji bodisi pred tem v ZDA edini Slovenec pri svojih moštvih. Jegliču, ki se je resda v slovaški metropoli imenitno počutil, pa se je uresničila želja, da bi se preizkusil tudi pri kakšnem ruskem klubu v KHL. Tu bo, kar sta spoznala tako Rok Tičar ob selitvi iz Bratislave v Jekaterinburg kot tudi Robert Sabolič iz Prage v Vladivostok, manj družinskega ozračja v slačilnici, toda izjemen interni boj za potrjevanje na ledu lahko botruje napredovanju, zato si tudi Jeglič želi, da bi v prihodnje igral še bolje.

Kratkoročno pa tako kot pri vseh risih ambicije segajo do Pariza in ob sanjskem scenariju morda celo do Kölna. V Nemčiji bi namreč lahko nastopili, če bi se s 3. ali 4. mesta v skupini uvrstili v četrtfinale, a tako kot v vseh letih, ko je Slovenija štartala na prvenstvu najvišjega razreda, bo poglavitni cilj predvsem obstanek. Doslej se je to risom posrečilo dvakrat, 2002. na Švedskem in tri leta pozneje v Avstriji.

Ponavadi so med pripravami pogrešali močne preizkušnje, tudi letos teh ni bilo veliko, toda predvsem gostovanji v Italiji ter v Rusiji sta dvigovali raven igre, pri kateri gre največ pričakovati od napadalnih trojk Jeglič-Tičar-Sabolič in Muršak-Urbas-Verlič kot tudi od branilcev z izkušnjami iz tujine. Če pa bo vratarski učinek takšen, kot ga je predstavil Gašper Krošelj na odločilnih tekmah lanskega prvenstva skupine B ter nato v olimpijskih kvalifikacijah, slovenski optimizem nikakor ni prepovedan.

Selektor Nik Zupančič, pred katerim je v tej vlogi prvo prvenstvo najvišje ravni, je izbral 25 hokejistov, verjel je tistim, ki so prestali priprave brez zapletov. Spodbudno je bilo Saboličevo okrevanje po poškodbi, nekaterim mlajšim je tokrat ponudil prednost pred izkušenimi, ki so nazadnje igrali v končnicah svojih ligaških tekmovanj. Marcela Rodmana, Žige Pavlina in Roka Pajiča namreč ni na seznamu.