Končno tudi v finalu čez kanadsko oviro

Köln – Mesto ob Renu z več kot milijonom prebivalcev se je včeraj prebudilo v mirno, običajno ponedeljkovo delovno jutro. Konec tedna pa je bil še kako živahen ob slavju domačih nogometnih navijačev in veselici gostov iz Skandinavije. Švedski hokejisti so namreč osvojili 10. naslov svetovnih prvakov.

Ko so bili junaki ledenih ploskev v prepoznavnih rumeno-modrih dresih nazadnje na svetovnem vrhu, pred štirimi letu na prvenstvu v svojem Stockholmu, so poslušali opazke, češ doma je bilo lažje, povrhu v finalnem dvoboju s Švico, ki je bolj po naključju prilezla tako daleč. Mislili so si svoje in se prešerno veselili ob lovoriki. Toda na prvenstvu, ki sta ga skupaj pripravili Nemčija in Francija, so zaprli usta vsem dvomljivcem: ugnali so branilko lovorike Kanade, doslej za Švedsko še nepremagljivo v finalnih dvobojih SP. Nazadnje sta se tekmici pomerili v olimpijskem finalu pred dobrimi tremi leti, pred tem trikrat v sklepnem dvoboju za zlato na svetovnem prvenstvu (1997, 2003, 2004). Vedno znova se je končne zmage veselila kanadska vrsta, tudi letos od prvega dne zapisana kot resna kandidatka za novo lovoriko. 

A to so dočakali sijajni Henrik Lundqvist in druščina. Švedski vratar je v nedeljski drami na kölnskem ledu ubranil vse štiri kazenske strele, nakar se je z bratom Joelom, kapetanom izbrane vrste, veselil še dolgo v noč. Slednji pa se je pridružil legendarnim Tumbi Johanssonu, Matsu Sundinu in Jonasu Berqvistu – le ti štirje imajo med Švedi po tri zlate kolajne na SP. Vidno si je oddahnil tudi selektor novih prvakov Rikard Gronborg: »Zdaj smo na vrhu, na zadnjih treh prvenstvih smo vedno znova odhajali domov po četrtfinalu, kar je za naše visoke cilje premalo.« Tako je razmišljal na novinarski konferenci, ko se je ura bližala že prvi novega dne. Izenačenega finalnega boja kar ni hotelo biti konca, po izidu 1:1 je sledil še podaljšek, za njim je napočil čas še za kazenske strele, polnoč je odbila v Lanxess Areni, ko je Rene Fasel, predsednik Mednarodne hokejske zveze, razglasil nove prvake.

Kot ponavadi je vplivni švicarski funkcionar, ki svetovno hokejsko družino vodi že dobri dve desetletji, hvalil prireditelje, vsaj kar zadeva nemški del, mu kaže prikimati. V Parizu, o čemer smo večkrat pisali, pa hokej pač ne sodi med prepoznavne športne panoge, temu primerna sta bila tudi manjši obisk in nenazadnje vložek francoskih prirediteljev. Nemški so nad vsem, kar so pripravili in doživeli v dobrih dveh tednih letošnjega maja, navdušeni, prve analize ob načrtovanem proračunu 24 milijonov evrov razkrivajo dobiček blizu dveh milijonov, v zvezi ga bodo, kot pravijo, namenili razvoju hokeja med mladimi. Tekme prvenstva si je ogledalo 670.000 obiskovalcev, v kölnski dvorani povprečno 14.000 na tekmo. Tudi to potrjuje tradicionalno nemško zanimanje za velike dogodke, ne glede na športno panogo, zgodovinski rekord pa še naprej pripada hokejsko še bolj zapriseženi Češki – pred dvema letoma se je v Pragi in Ostravi na tribunah zbralo skupaj 742.000 navzočih.

Tekme so ponujale različno kakovostno raven, opozoril je nase novi val zvezdnikov s ploskev NHL (Šved William Nylander, Finec Sebastian Aho, Rus Artjom Panarin), pri mnogih je bila tudi opazna izčrpanost po dolgi sezoni, ki so jo nekatere reprezentance, vključno s slovensko, odprle z olimpijskimi kvalifikacijami, za najboljše je sledil še svetovni pokal. Naslednja sezona prinaša prestižni turnir v Pjongčangu, kot zaenkrat kaže brez asov iz NHL. Naslednje prvenstvo bo čez eno leto v Københavnu in Herningu na Danskem, kjer se bodo novi svetovni prvaki počutili kot doma. Tam slovenskih risov po pariškem spodrsljaju ne bo, pred igralci, stroko in vodstvom HZS je zahtevna naloga vrnitve med najboljše. Kajti opozorilo iz Pariza 2017 je jasno: tako slabe igre slovenska hokejska reprezentanca med elito ni prikazala od prvenstva v Kanadi 2008. A takrat je odpotovala na tekmovanje v morju težav, dolgov in popolne zmede. Danes pa je po tej plati vendarle drugače.